sreda, 13. junij 2012

Tri lončnice in metuljček



Po naročilu sem posadila pisane rožice v tri cvetlične lončke. Kot pozornost ob koncu leta jih bodo dobile tri vzgojiteljice.

Kaj mi je tokrat najbolj všeč? Listki. Ker nimam nobene pametne šablone, z izštancanimi dreveščki pa se mi ni dalo ubadati, sem uporabila kar pikast trakec. Pa se mi zdi, da zelo luštno izpade :)




Tukaj pa je še zgodbica o ''nikoli ne reci nikoli''. 

Pa saj niti ne vem, če sem res kdaj rekla, da jaz pa že ne bom imela reliefnih ali izrezovalnih šablon. Kakorkoli že, precej dolgo sem se jim upirala, sedaj pa imam doma prvi dve. 
Hm, se lahko izgovorim na službo? Saj veste, kako težko je, ko pride v trgovino nova pošiljka, pa je treba vse razpakirati in mi iz škatle sto in en lep pripomoček za ustvarjanje kliče: ''Vzemi mene, vzemi mene ...'' Tokrat sem popustila ... :)




petek, 08. junij 2012

Marjetice


Danes sem imela najboljši namen malce pospraviti po mojem razsutem kotičku. Pa sem se najprej odpravila na mojo gozdno stezo, potem pa je prispela prošnja za voščilnico, ki bo izročena že danes. Zaloga ... na totalni nuli. Ker sem imela material od včerajšnjih albumov še ves razstavljen, sem na hitro sestavila enostavno, a lepo voščilnico.

Recept:
bela osnova + oranžen tonpapir + zelen tonpapir + obojestranska samolepilna folija in enake vrste trak + potiskana organza + oranžen pikast trakec + pikapoka + 10 minut časa :)

Rezultat:
luštna voščilnica in še vedno razsut ustvarjalni kotiček.

četrtek, 07. junij 2012

Aljaževi Ježki


Ta teden je prišlo na vrsto druženje z Aljaževimi Ježki, njihovimi starši in vzgojiteljicama Barbaro in Mihaelo. Tudi ta skupina se poslavlja od vrtca in jeseni vstopa v šolo, Aljaž pa bo še eno leto počakal in spoznal nove prijatelje.


Tudi tokrat sem se javila za izdelavo skupnega darila, dveh spominskih albumov. Vsak od otrok je na A4 list papirja odtisnil svojo dlan, prilepil fotografijo, po želji še kaj narisal in dopisal, kaj mu je pri vzgojiteljici všeč. 

 

 


Moja naloga je bila potem te liste spraviti in sestaviti v končno obliko albuma. Čeprav je vse zelo ''osnovno'', z enostavnimi papirji in pisanimi trakci, je bilo dela kar precej. Končni rezultat pa je zelo lušten in bo Barbari in Mihaeli v ljub spomin. Izjave otrok so res domiselne, iskrene in v srce segajoče. Že jaz, ki sem bila le ''stranski opazovalec'' sem bila ganjena ob prebiranju, kako bo šele vzgojiteljicama, ki sta s celo skupino res lepo povezani.





Draga Barbara in Mihaela, HVALA!

nedelja, 03. junij 2012

Moj 2. DM tek - še kdaj?

Včeraj smo ženske spet preplavile ljubljanski park Tivoli, tokrat v živo roza majčkah. Tako kot lansko leto smo tudi letos spoznavale čare blata 'a la Rock Otočec'.

Sama sem se v izogib lanski gneči na progi, v pričakovanju za odtenek manjše gneče prijavila na 10-km razdaljo. Majčkeno me je skrbelo, ker sem v teh dveh tednih po Radencih tekaške treninge pustila ob strani, a so bile skrbi odveč. Progo sem pretekla brez težav, tudi na klancih proti Rožniku in Šišenskemu hribu ni bilo panike. Očitno je kilometrina, ki je letos že za mano, za takšno razdaljo dovolj dobra podlaga.

Ne vem, kje se je letos izgubilo tisto nestrpno pričakovanje štarta, tudi na ogrevanju nisem tako 'not padla' kot lani. Samo čakala sem, da že enkrat poči pištola in gremo dalje :) In smo šle. Lepo počasi. Nisem se hotela postaviti v prve vrste in mogoče je bila to moja napaka. Ampak OK, ne bom zdaj na dolgo in široko razglabljala. Zaenkrat sem se odločila, da DM tek postavim na pavzo za nedoločen čas. Sama se ga ne bom več udeležila. Šla bom še kdaj, če bo katera od prijateljic potrebovala družbo za svoj prvi tek, pa seveda čez nekaj let, če bo na teku za velike punce sodelovala moja Nika.

Pa da ne bo pomote, ni me motila gneča na štartu, kjer nas je bilo na kupu okrog 8000. Samo proga je preozka, da bi lahko tekla po svoje. Zadihala sem šele, ko smo pritekle na Večno pot in sem lahko stopila na cesto, ki se je zazdela takooo široka :)

Na koncu se je izkazalo, da smo na 10-km progi pretekle le 9200 metrov, ker organizator zagovarja tek v naravi in bi dodatnih 800 metrov asfalta to izničilo ali kaj? No ja, z mojim časom sem kljub temu zadovoljna, sploh pa s tem, da sem se danes zbudila brez muskelfibra. Tako da jutri počakam, da gre mimo napovedan dežek, potem pa spet veselo na trening.


Za zaključek smo včeraj z Niko in Aljažem pretekli 400 m Oskarjevega teka, Nika zadnjič v mojem spremstvu. Ker v jeseni vstopa v šolo, bo tekla le še s 'ta velikimi' otroki, starši pa jo bomo pričakali v cilju.

Ker bo jutri ravno leto dni od lanskega DM teka in ker je moje vzdrževanje teže z večinskim ločevanjem hrane še vedno aktualno (takšno bo tudi ostalo!) si tukaj v opomin nalepim še eno ''prej/potem'' fotko. Ja, kar zmrazi me in vedno težje se gledam na starih fotkah. Nikoli več nazaj!


13.4.2009   -   4.6.2011   -   2.6.2012