četrtek, 28. februar 2013

Barcelona - usodno mesto

Nikine prve zimske šolske počitnice smo izkoristili za obisk Barcelone. Načrtovali smo, da se bomo tja odpravili med prvomajskimi prazniki, a so bile letalske karte v februarskem terminu nekajkrat cenejše (150 € za 4-člansko družino v primerjavi z majskimi 500+ evri).

Kar se Nike in Aljaža tiče, je bilo veliko trenutkov za v kategorijo 'prvič'.
Prvič z letalom, prvič z metrojem, prvič v akvariju ...

Od doma smo se odpravili na začetku Aljaževe viroze. Je imel fant takšno željo vse videti, da smo vse skupaj še kar v redu preživeli. Pokurili smo skoraj vso zalogo paracetamola za zbijanje vročine in oči si je krepko utrdil mišice z nošenjem utrujenega popotnika. 

Prvi večer smo odšli do Montjuica, se sprehodili mimo galerije do olimpijskega stadiona in počakali, da so se prižgale večerne luči in fontane, ki so ustvarile zares pravljično vzdušje.

 

Naši ogledi so bili prilagojeni otroškima sopotnikoma. Tako ni bilo na programu klasičnih ogledov 'kamnov' in umetnin, ampak sta bila prva dva dneva glavna obisk živalskega vrta in akvarija. In res smo imeli kaj videti. V živalskem vrtu smo uživali prav vsi. Jaz sem skakala naokrog s fotoaparatom in se trudila, da ne bi preveč glasno vzdihovala ''iiiiiiiii, kolk je luštkan ... iiiiiiiii, poglej toooo ...'' V kolikšni meri mi je uspelo, vedo moji sopotniki, pa saj smo bili nekje na isti valovni dolžini.

Očarani smo bili nad raznovrstnimi tropskimi pticami, nad bogastvom barv, s katerimi je pobarvano njihovo perje. V primerjavi z ljubljanskim živalskim vrtom mi je bila všeč tudi velikost in razgibanost ograd, kjer bivajo živali. Fotk je veliko, pokažem vam pa te tri. 

Western crown pigeon s prekrasno frizuro
                                

Tukan, ki je tako prijazno poziral

Prisrčne surikate ... stražarja se nista pustila motiti

Naslednji dan smo obiskali akvarij. Spet smo bili priča bogastvu, ki ga skrivajo oceani, pa tudi nekaj sladkovodnih rib smo lahko videli (predvsem iz Južne Amerike). Meni najlepše so seveda ribice iz tropskih morij, ki imajo res neverjetne barvne kombinacije. Jih je pa težko ujeti v objektiv, ko tako hitro švigajo sem in tja.


Ob akvariju s klovnskimi ribicami se je ustavila tudi skupina otrok iz vrtca. V tistem trenutku sem si mislila, da bi morali v enciklopedije obvezno vpisati novo ime, saj se je iz dvajsetih ustec slišalo le ''Nemo!''


Seveda smo se sprehodili tudi skozi tunel in ob nas ter nad nami so plavali veliki morski psi, tune, velike orade, brancini, jegulje, morene in polno drugih rib, ki jim ne vem imena. Mimo je prilebdela tudi ta, nadvse nenavadna, skoraj grda riba, jaz bi ji rekla kar plavajoči fosil. Res se mi je zdelo, kot da je priplavala iz pradavnine, bila pa je tudi precej velika.



Popoldne sva z možem odšla na solo sprehod brez otrok. Poiskala sva Sagrado Familio, ki se je v osemnajstih letih kar dobro spremenila. Zagotovo se ne spomnim pisanih mozaičnih okraskov. Imela sva srečo, da so bili obsijani z zadnjimi sončnimi žarki tistega dne. Je pa škoda, da pogled kazijo gradbeni odri in žerjavi okrog bazilike. Res me zanima, katera generacija bo dočakala njeno popolno podobo.



Čeprav sva imela najboljši namen za ogled še kakšne znamenitosti, nama je to preprečil nakup novega šotora v Decathlonu. Z 10+ kilogrami dodatne prtljage pa se nama ni več dalo raziskovati mesta.

V torek je bil še najlepši in najtoplejši dan naših počitnic. Odpravili smo se na dopoldanski sprehod po mestu in otroka sta bila res pridna, saj smo prehodili kar nekaj postaj podzemne. Naša gostiteljica nas je vodila po očarljivih ozkih ulicah starega dela mesta. 

 

Še preden smo prišli do katedrale, sem ob pogledu čez ramo ujela ta pogled na njene zvonike nekaj ulic stran. Lepo, saj je bila tukaj svetloba bolj prijazna, takrat, ko smo stali pred njo, je bilo sonce ravno pred nami in je bilo ozadje res presvetlo. Sem pa ujela sonček, ki je kukal čez eno od oken.







Rozeta na cerkvi Santa Maria del Mar. Krasna je z vseh strani.





Žal mi je, da nisem sproti fotkala vseh znakov za prepovedano smer. Res so bili izvirni in čisto pri vsakem sem se nasmehnila. Super ideja :)



Očarala me je tudi pisana streha pokrite tržnice. Kako čaroben mora biti šele pogled iz višjih nadstropij okoliških stavb.



Čeprav sta imela otroka že dovolj, sem vztrajala, da prehodimo še nekaj sto metrov do Gaudijevih hiš na Passeig de Gracia. Huh, sedaj komaj čakam naš naslednji obisk, da si jih ogledam tudi od znotraj. 

 


Ob hoji do postaje podzemne sem se zagledala še v to palačo, ob kateri človek dobi vtis, da ni v Barceloni, ampak v kakšnem mestu bolj severno. Res, prav na vsaki ulici najdeš nekaj, kar te pritegne. Ali so to 1001 stolpiči, detajli balkonov, raznorazne ograjice ... Definitivno je Barcelona mesto, ki se ga ne moreš naveličati.



Popoldne smo se odpravili še na El barri dels Canons, razgledno točko nad mestom, vrh katere je bil še v 80-ih letih naseljen. To je bila najrevnejša četrt mesta, kjer so bili v času državljanske vojne postavljeni topovi za protizračno obrambo. Danes se z vrha ponuja krasen razgled na vse strani, seveda pa je najbolj atraktiven pogled proti morju. 




Na poti preko številnih stopnic ti moralo dvigne nasmejana faca na kaktusu. Vprašanje, koliko let je že, kar jo je izrezljal nagajivi mulc.


Za zaključek dneva smo ob spustu nadaljevali pot do parka Guell, še ene od Gaudijevih mojstrovin. Lahko rečem, da smo imeli srečo, da smo lahko uživali v njegovih lepotah, saj bo od letošnjega oktobra naprej dostop v park omejen. Zaenkrat je še brezplačen, potem pa bo poleg vstopnine omejeno tudi število dnevnih obiskovalcev.





Za konec pa še fotografija iz letala, ko smo leteli nad Sredozemskim morjem. Aljaž je še pred odhodom vztrajno ponavljal, da bo iz letala lahko videl, kako okrogla je Zemlja. No, malce se pa le vidi, da črta na obzorju ni ravna :)



V Barcelono se bomo zagotovo še vračali, saj nas nanjo poleg lepih spominov vežejo tudi družinske vezi. Sedaj 'dol' živi moževa sestra, mene pa nanjo vežejo spomini na maturantski izlet pred 18-imi leti, ko sem se zaljubila v mojega sošolca. Ne vem, kaj je bilo v zraku, saj prejšnja tri leta očitno nisem videla tistega, kar sem opazila v Španiji. Je že moralo biti tako.

31. maja bova s Petrom polnoletna ;) In pred Sagrado je tudi njega prešinilo, da je Barcelona usodna za družino Cankar. Oba s sestro sta na tem koncu našla drugo polovico srca.


ponedeljek, 11. februar 2013

Mavrica za novorojenčke

Zakaj smo ob rojstvu tolikokrat omejeni na dve stereotipni kombinaciji? Roza za deklice in modra za fantke. Dolgčas. Po devetmesečnem bivanju v temi, bi novorojenčke morali pozdraviti z dobrodošlico v svet BARV!

Zato sem se danes lotila sestavljanja voščilnic s čudovitimi papirji v mavričnih barvah. Res je, da sta dva odtiska pobarvana 'klasično', so pa zato vsaj papirji bolj pisani.

Pa naj svojo zgodbo povedo fotografije :)









nedelja, 10. februar 2013

Pika in Gusar

Pusta še konec ni, pa Nika in Aljaž že kujeta načrte za kostume prihodnje leto. Vedno je tako. Tudi, ko upihneta svečke na rojstnodnevni torti, že naslednjo minuto sanjarita, kakšna bo zabava čez leto dni in kakšna darila bosta naročila. Popolna potrošnika, ni kaj, ju je kar naporno držati nazaj in miriti apetite.

 

Letos smo se odločili za maski Pike Nogavičke in Gusarja. Saj ne, da ne bi že mesece prej vedela, kdaj je Pust, šivanja sem se lotila šele v petek proti večeru. Še dobro, da je bil praznik :)

Prebrskala sem svoje škatle z zalogami blaga in se z Nikino pomočjo odločila za pikast vzorček z dodatkom črtic za žep, v katerem počiva gospod Ficko. V vsako kitko sem ji vpletla po štiri kosmate žičke in rezultat so poskočne štrleče kitke.


Gusarju sem namenila blago, ki je bilo leta nazaj kupljeno za moje hlače. Groza! še nikoli ni nobeno blago puščalo barve tako, kot to. Roke so bile črne kot dimnikarjeve, temu primerno sem bila črna tudi po obrazu. Da ne govorim o stroju. Sama blaga pred šivanjem nikoli ne perem, pa čeprav ti prodajalke ob nakupu to priporočajo. No, časa je bilo še dovolj, da sem kostum oprala preden ga je Aljaž oblekel.

 

Hlače so enostavne, na elastiko, spodnji rob je po gusarsko razrezan. Brezrokavnik je enostaven, da sem se izognila robljenju, sem ga urezala kar dvojno in ga ob rokavnih in vratnem izrezu sešila skupaj. 

Prvič sem se lotila aplikacije, pomagala sem si kar z lepilom za tekstil in potem ob robovih kostkote še obšila s cik-cakom.

 

Kapitansko kapo smo naredili po vzorcu kape, ki sta jo Nika in Aljaž naredila septembra na Luninem festivalu. Super se obnese. 

Tudi lesena roka s kljuko ne manjka. Uporabili smo trd kartonast tulec, na katerega smo pritrdili kljuko s starega obešalnika. Mulc je navdušen :)


Ko sta se v soboto dopoldne namaškarala, sta tako padla not v vlogi, da je bil dobro uro popoln mir pri hiši. Pika in Gusar sta se igrala v sobi, potem pa sta komaj čakala uro, ko smo odšli na otroško pustovanje v bližnji zadružni dom.

sreda, 6. februar 2013

Koliko se cenimo?

Danes je en tak zanimiv dan. Kdo bi si mislil, da se bo kratko dopisovanje z eno od potencialnih strank razvilo v takšen vihar.

Ko me nekdo vpraša za ceno mojih izdelkov in mu jo tudi povem (v bistvu napišem), se dostikrat zgodi, da nazaj ne dobim nobenega odgovora. Takrat predvidevam, da je bila postavljena cena previsoka in je oseba na drugi strani od šoka onemela. Danes sem dobila odgovor, ki me je prizadel, čeprav se trudim, da bi pridobila in ohranila debelo kožo. Odločila sem se, da svoje občutke zapišem in objavim na svoji FB strani.

Besedilo je šlo takole:
_________________________________________________________________________________

Hm, saj morda mi bo za napisano žal, ampak moram spravit iz sebe.

Zavedam se, da nas je na svetu veliko, veliko z različnimi okusi in dojemanjem stvari okoli nas. Vseeno pa zaboli, ko izdelke, v katere vložim maksimum svoje energije in je vsak kos nakita takšen, da ga težko dam iz rok, ker bi ga najraje imela sama, primerjajo s cenami kitajske robe v trgovskih centrih.

Tudi če izdelam tri podobne kose, to ni serijska proizvodnja, izdelam pa jih na željo naročnic, katerim je bil všeč enak kos nakita.

Zavedam se tudi, da bi, če bi ceno spustila, prodala kakšen kos več, ampak v tem ni bistvo ustvarjanja. Kljub vsemu želim, da se v mojem nakitu vidi, da v delu uživam in da ga ne izdelujem kar tako, z levo roko.

Hvala vsem, ki me razumete in cenite moje delo, ostali pa ... ponudbe je ogromno, konec koncev je tudi nakit iz Muellerja lep, je pa drugačen. Izbere pač vsak posameznik.

Tako, zdaj pa pritisnem enter, čeprav bi del mene tole raje zbrisal ;)
_________________________________________________________________________________


Pričakovala sem, da se bo oglasilo nekaj prijateljic soustvarjalk s kakšno besedo tolažbe. In ste tudi se. HVALA vsaki posebej. Ampak odziv vseh ostalih me je presenetil v tolikšni meri, da sem komaj dojemala. Res, toliko pozitivnih besed, izrazov podpore, razumevanja ... ni da ni! 

Nikakor ni bil namen moje objave reklama moje strani, ampak na koncu se je izkazalo, da je bila to najbolj odzivna objava v moji karieri internetnega čveka. Tega ne more preseči nobena nagradna igra in obljube, kaj bo, če bodo uporabniki sledili navodilom, kaj naj storijo. 

Prav zaradi tega sem navdušena nad tem, v kolikšni meri ljudje prepoznajo in cenijo iskrenost. Danes je to skoraj redkost. 

Vedno znova se mi potrjuje to, da moram slediti sama sebi, svojim občutkom, biti to, kar sem in na koncu se mi bo to obrestovalo. Pa tudi, če to pomeni, da včasih naredim kakšen, na prvi pogled nepotreben ovinek.

Vem, da sem nepoboljšljiva internetna čveka, da dostikrat napišem preveč, da bi bilo morda bolje, da kakšno stvar in fotografijo obdržim zase, ampak enostavno ne gre. Takšna sem. In se cenim. 

HVALA za vaš čas, ki ga preživljate z mano ... tako ali drugače ;)

ponedeljek, 4. februar 2013

Še več črne beline

Ustvarjalna mrzlica pri meni (še) ne popušča. Res se ne spomnim, kdaj sem nazadnje vsako prosto minuto preživela za mizo. Odziv prejšnji teden na tisti prvi obesek je bil neverjeten. Pobožal je mojo dušo, hvala vam! Na koncu sem se vseeno odločila, da ga zadržim zase. Res je tako lep, da ga je veselje gledati in nositi.

Ker pa so bila dekleta vztrajna, sem naredila še dva (skoraj) enaka obeska, lotila pa sem se tudi sestavljanja novega kalejdoskopa. Tako bom ta teden še kar potopljena v ustvarjanje v črno-beli kombinaciji, potem pa me bo verjetno kmalu spet potegnilo v pisane barve. 

 

  
Iz odrezanih koščkov, ki jih je seveda škoda zavreči, sem sestavila še dva para zanimivih uhančkov in en par v preverjeni obliki.


 



Pa prstan seveda ne sme manjkati. Tudi ta vzorček mi je zelo všeč.

 


Lepo se imejte. Pri meni se dogaja 100/h :)