sreda, 29. julij 2009

Manca, Matic in Maja

Končno!

Me je tako tiščala ta objava, da vam ne morem povedat :)

13. 7. sta našo družbo razveselila dva nova člana. Ja, kar dva naenkrat :) Manca in Matic, dobrodošla, nestrpno odštevamo tedne, dneve in ure, ko vaju bomo lahko spoznali v živo.

Maja, tebi pa še enkrat iskrene čestitke. Saj vem, da veš, ampak napišem še tukaj, da sem vesela, ker predstavljaš rožico v šopku najljubših oseb v mojem življenju.

Že na srečanju Otočank v Litiji sem nahrčkala dojenčkaste odtise, ki so mi sedaj prišli še kako prav. Po Mravljičinem zgledu sem naredila piškotkasti odejici v klasičnih barvah za novorojenčke. In če preštejem vse plasti papirčkov, jih je od osnove pa do vrha sedem. Pravljično število za malo princesko in princa :) Črke sem ročno napisala (navsezadnje res ne rabim abecednih štampiljk) na izštancane kvadratke. Skupaj z odtiskom so pritrjene s 3D blazinicami.


Verjetno mi ni treba poudarjati, da so mi pri voščilnici za Majo najbolj všeč rožice.

torek, 28. julij 2009

Moje najljubše živalce

Ja, mačke so že od nekdaj moje najljubše. Pa naj bodo divje ali domače. Tako prijetno jih je crkljati, ko te crkljajo nazaj :)

Ta poservetkana sličica je v škatli s polizdelki čakala skoraj eno leto. Skupaj z ozadjem mi je bil motiv enostavno prevelik, da bi ga lahko postavila na voščilnico standardne velikosti. Danes pa sem dobila preblisk in ker imam ves material še razvlečen na kuhinjski mizi, se nisem mogla upreti skušnjavi. Muce sem izrezala z njihovega prvotnega ozadja in jih sestavila tako, da so mi zdaj res všeč. Retro rožicam pa se nima smisla upirati. Bodo prevladovale še na prihodnjih čestitkah. Kaj morem, ko pa so mi tako všeč :)


Prej pa so muce izgledale takole:

ponedeljek, 27. julij 2009

Ne le ena ...

... ampak kar pet voščilnic čaka na objavo. Tokrat vam predstavljam dve, ker ostale tri še niso prispele do naslovnikov.

Prva je za mojo babico, ki 29. julija praznuje rojstni dan. Ne morem verjeti, da sem jo kljub njeni enostavnosti packala dve uri. Res, popolnoma sem zarjavela, kar se papirčkanja tiče. No ja, mogoče je olajševalna okoliščina to, da mi počasi zmanjkuje meni ljubih barv kartona za voščilnice in prebrskam vse mapice, da najdem ustrezne koščke.

Druga voščilnica pa je v sončnih tonih in bo nekaj časa počivala v albumu, da najde svojo lastnico. Verjamem, da se ne bo dolgo dolgočasila. Spodnje rožice so lesene, drugače pa ni na njej nič novega.

Upam, da vam bom čez dva dni že lahko pokazala ostale tri, saj me že pošteno razganja, da bi jih kar prilepila sem gor.

petek, 24. julij 2009

Moja otroška plat

Živijo!

Ja, še sem tukaj. Pridno pregledujem novosti na ustvarjalnih blogih in cedim sline ob lepotah na njih, pa mi prsti enostavno nočejo natipkati kakšnega pametnega komentarja. Ja, kar se tega tiče, sem se grozno polenila.

Saj ne, da nimam nič novega za pokazati, kar nekaj izdelkov se je nabralo, katerih fotke čakajo na objavo. Bodo že prišli na vrsto.


Danes je na vrsti moj Harry. Harry Potter. Moja knjigožerska ljubezen/bolezen. Vesela sem, ne, ponosna sem nase, da mi je uspelo ohraniti tisti otroški delček moje duše, ki mi omogoča neznansko uživanje ob prebiranju tudi takšne literature, kot je Harry. Čeprav se sama sebi včasih zdim prav smešna, ko se zraven knjige na glas smejim ali pa mi po obrazu tečejo solze. In teh je bilo ob predzadnji knjigi kar nekaj. Ob zadnji pa še več. Kako mi je žal, ker Harryjevih novih prigod definitivno ne bo več, po drugi strani pa se veselim prihodnjih let, ko bom sago lahko ponovno prebirala v družbi z mojimi otroki.

Na letošnjem dopustu mi je nasmešek na obraz privabil gospod, ki se verjetno bliža petdesetim letom, ko je v družbi najstniških sinov prebiral eno od Harryjevih knjig. Prav oddahnila sem si in mojemu možu v smehu pokazala, da pa le nisem najstarejša, ki bere takšne knjige ;) In včerajšnji obisk kina me je razveselil, ko v dvorani ni bilo veliko mularije in sem lahko v ogledu filma uživala brez komentarjev izza mojega hrbta.

Danes pa sem še vedno krepko jezna na ustvarjalce filma. Ampak menda je tako po vsakem filmu o mladem čarovniku. Vedno pridem domov vsa razpenjena, kako so lahko tako priredili vsebino. Ampak res! Saj mi je jasno, da petcentimetrske knjige ne moreš stlačiti v dve uri in pol trajajoči film, ampak vseeno, da si grdo zraven izmišljat nove zgodbice in zaplete, haloooo. Saj je že obstoječih več kot preveč. No, pa nima smisla, da izgubljam besede o tem, film je vseeno super in komaj čakam konec leta 2010, ko v kinematografe pride polovička zadnje knjige.

V naslednjem mesecu nas čaka selitev našega najmlajšega iz posteljice v spalnici v veliko posteljo v otroški sobi. Komaj čakam. Upam, da bom spet lahko začela uživati ob branju knjig ob nočni lučki. Jih je na seznamu želja že toliko, da ne vem, kje bom začela. Zgodbe iz Narnije so gotovo nekje na vrhu seznama. Potem pa se bom spravila tudi h knjigam, ki menda bolj pritičejo mojim letom ;P Bomo videli.

Kakorkoli že, Harry bo vedno zavzemal posebno mesto na moji knjižni polici, navsezadnje ga zavzema že dobrih deset let.