Ena ČB minika ...

... ena rjava žametka, ena jeans rozika in ena že videna pastelka. Ja, po premoru s škatlicami sem se spet vrnila k šivanju. Ugotavljam, da bo najbolje, da se lotim bolj ''kampanjske'' izdelave. Če že izvlečem šivalni stroj iz omare, jih bom naredila nekaj na zalogo, saj vem, da ne bodo dolgo ostale pri meni. V bistvu je od teh štirih prosta le še žametka :)

Še malo tehničnih podrobnosti. Žametka in pastelka sta slikani na soncu, da pridejo do izraza 3D učinki, ki jih naredijo šivi in vatirana podloga. Jeans rozika je narejena iz temno sivega jeansa z roza črtami, za popestritev pa sem dodala še cikcak šive. Ker sem ob vsakodnevni uporabi ugotovila, kako praktična je zanka za prst, jo sedaj dodam vsaki torbici. Ko grem po otroka v vrtec, mi minika veselo binglja z dlani, vanjo pa spravim mobi in ključe.

Še pred šivanjem pa sem oblekla še eno šatuljico. Si jo je zaželela prijateljica od moje prijateljice in jo naročila preko FB-ja. Pa je ta moja prijateljica prebrala najino dogovarjanje in ji škatlico kot presenečenje podarila za lepši dan. Lepo, a ne?

ČB palčkimalčki

Še ena šatulja. Še vedno v ČB kombinaciji. Še vedno z rožicami. Vendar tokrat z malce bolj urejenimi. Bom morala še kakšno voščilnico na to vižo narediti.

Črno-belo

Po dolgem, res dolgem času, sem se končno vrnila k šatuljam. V ČB kombinaciji, kaj pa drugega. Ana nanjo čaka že od začetka leta, je res potrpežljiva punca :) Ker sem dobila naročilo še za dve, je bil res skrajni čas, da se jih lotim. In tukaj so ... najprej vse tri skupaj.

Potem vsaka posamezno, zunaj in znotraj :)


Pa še malce detajlov, v retro rožice sem še vedno tako zaljubljena kot na začetku.

Veronika in Janez

To soboto smo bili povabljeni na poroko Veronike in Janeza, Petrovega prijatelja in sopritrkovalca. Idej, kako zakamuflirati poročno darilo, smo porabili že kar nekaj. Najbolj enostavno, pa tudi najbolj dolgočasno je položiti evre v kuverto. Jaz bi se mogoče še zadovoljila s tem, ker ne maram nastopanja pred publiko, ampak se Peter ni dal. Spesnil je luštno zgodbico o življenju, posejanem z rožicami in lotila sva se dela.

Najprej sem zašila dva predpasnika za ženina in nevesto, da si pri nalogi, ki ju je čakala, ne bi zapackala slovesnih oblačil.


V trgovini z igračami smo kupili mini samokolnico in dve lopatki. Pa še štiri rožice, obisk banke za ravnopravšnjo zalogo drobiža, zemlja za rože, dva para rokavic za čiste roke in ponjava za zaščito plesišča. Smo pripravljeni? Akcija!

Pri pripravi štosa sta pomagala tudi Nika in Aljaž.


Najprej smo poskrbeli za ustrezno drenažo na dnu cvetličnega lončka.


Tudi zemljo okrog rožic smo izdatno pognojili.



Veronika in Janez sta si nadela zaščitno opremo in začela z delom.


Dokazati sta morala, da imata dovolj talenta za presajanje rastlin. Seveda sta nalogo uspešno opravila, smeha pa je bilo tudi na pretek.


Pa še voščilnica, kjer sem imela pripravljen spremni tekst. Ni šans, da bi govorila na pamet!

Mavrična

To blago se mi je zasvetilo pred očmi, ko sem stopala mimo trgovine z blagom. Nobene možnosti nisem imela, da bi šla lahko domov brez kosa za vsaj eno torbico. Potem sem začela premišljevati, kakšen kroj bi uporabila. Hotela sem narisati kaj novega, pa sem se na koncu odločila za že preverjen kroj iz lanskega leta.

Ogromne borše, ki so sedaj tako popularne, takšne, ki jih lahko nosiš počez čez ramo, meni ne sedejo. Nisem tip zanje, pa tudi preveč ''materiala'' imam spredaj, da bi takšna torbica na meni v redu izgledala :))) Rada imam takšne, da je v njih dovolj prostora za vse drobnarije, za zložljiv dežnik, nakupovalno vrečko, pa tudi kakšno kupljeno malenkost. Pri torbici mi je všeč to, da jo lahko uporabim tudi za večerni izhod, za kino, gledališče ali kaj podobnega. Velike borše se mi za kaj takega ne zdijo primerne. Očitno sem bolj klasičen tip.

Na FB-ju sem zasledila debato o kopiranju. Kopiranju idej, krojev ... kaj lahko danes sploh en amater lahko izumi nekaj popolnoma novega? Sploh pri torbicah. Težko. Kroj za to mojo torbico sem priredila po enem iz revije Burda. Pa še to ne vem, če lahko rečem, da sem ga priredila. Uporabila sem idejo z všitki spodaj, da torbica pridobi volumen, dimenzije in razmerja pa so povsem druga. Kroj sem narisala kar tako, na pamet na papir in prirejala razmerja stranic dokler mi niso bila všeč. To, da je zgornjih nekaj centimetrov podloge iz zunanjega blaga, sem se spomnila sama. Tega v Burdi ni bilo. Pa lahko rečem, da je zato to moja ideja? Ne morem. Na netu je ogromno materiala, slik, ni da ni ... Odkrivamo toplo vodo.

Glavno je, da v izdelavo kateregakoli izdelka, nakita, torbice, čipke, vložim ogromno časa, po pravici povedano preveč. Ukvarjam se s podrobnostmi, ki na končnem izdelku niti niso vidne, meni pa natančna izdelava veliko pomeni in tak izdelek tudi z lahkim srcem dam iz rok. In vse to zahteva svoj čas. Dokler bom v tem uživala tako, kot uživam sedaj, bom z veseljem ustvarjala.

Aha, nazaj k aktualni torbici. Za lažjo predstavo velikosti sem jo fotografirala ob sebi :) Izdelala sem tudi broškico za popestritev, ki se jo lahko odstrani in pripne kam drugam. Po želji. Torbica se zapira z magnetkom, v notranjosti pa ima še en žepek za tiste malenkosti, ki morajo biti hitro pri roki.

Lep vikend vam želim, tistim, ki odhajate na dopust pa ravnopravšnje vreme za vse načrte.

Moja moja

Ena in edina. Ne vem, če je šlo v smeti 5 kvadratnih cm tega blaga. Krpica se je skrivala v mamini vreči z odrezki. Iz tega blaga mi je leta 2003 sešila hudo dober top, ko sem bila priča moji Maši. Po blago sva odšli v trgovino v Škofjo Loko v stari del mesta in spomnim se, da je bil meter tega srebrno svetlečega elastičnega jeansa čez takratnih 20 tisočakov. Ga je mami res vzela na centimeter natančno. Ker se pod bleščicami skrivajo rožice marelične barve, sem za obrobo uporabila satenast trak v tej barvi. Ta torbica bo ostala pri meni.

Spodaj se top malce vidi pod jaknico. Vsa oblačila na tej fotki je zašila moja mami. Sva bili najlepše oblečeni na poroki, če seveda izvzamem nevesto ;)

Ropotanje

No, kakor za koga. Meni je zvok šivalnega stroja prijeten, saj v tem, kar delam, uživam. Mini torbice pridno nastajajo in sproti odhajajo od doma. Res sem presenečena, pa saj menda sem to že povedala ;) Nastali sta še dve pastelni minici, ena z marjeticami in ena s potiskom svežih barv.



Ti cik-cak šivi so poleg tega, da so zanimivi, tudi zelo praktični, saj je zadrga na notranji strani bolj napeta.
Zdaj bi bil pa počasi že čas, da se lotim kakšne velike borše!

Pod streho

Ja, pod streho sem spravila še eno naročilo za klekljano sliko. Je bil kar podvig, spraviti se za bulo sedaj, ko bi najraje samo šivala. Ampak mi je uspelo in kar oddahnila sem si, da sem končala pravočasno.


Marjetice sem vstavila v okvir, kupljen v Evrospinu. Bom morala biti še pozorna na njihove akcije, ker je res zelo lep. Barva češnjevega lesa, pa še malce drugačen dizajn ... okvir je namreč ''globok'', pa saj vam fotka še največ pove ;) Za podlago sem uporabila rdeč žamet in za popestritev 1,5-centimetrske trakove ob strani.


Sedaj pa veselo spet za šivalni stroj. Nove tri minice so že narejene, vam jih pokažem v naslednji objavi.