torek, 30. oktober 2012

Maratonska objava - 2. del

Najprej se vam zahvaljujem za vso podporo in veselje, ki ga delite z mano. 

Nedeljska evforija je že popustila, s stricem muskelfibrom tudi lepo sodelujeva in čez nekaj dni ga bom brcnila iz hiše. Dan po maratonu sem preživela v savni in vročina mi je zelo dobro dela. Ko so bile mišice segrete, bolečine skoraj ni bilo, no, ko sem se ohladila, pa sem z ležalnika spet vstajala kot stara mama. To sem vzela v zakup že takrat, ko sem se odločila, da bo tek postal del mojega življenja, zato bolečih mišic ne pojmujem kot nakaj groznega, ampak se čez dan večkrat nasmejim moji lesenosti. Dobro vem, da sem za bolečine kriva sama, ker sem z glavo rinila skozi zid in v razmeroma kratkem času hotela doseči to, kar sem.

Bi pa rada poudarila, da je to šele tretji resnejši muskelfiber v letošnjem letu. Prvi je bil po 21 km v Radencih, a je izzvenel po treh dneh ... tudi s pomočjo savne. Drugi je bil po 21 km na Ptuju, a je tudi trajal le dva dni. Trenutno bolečim mišicam pa dajem še dva dneva, da se unesejo.

Pa v letošnji tekaški sezoni nisem tekla samo teh treh razdalj. Povzamem lahko, da imam boleče mišice le po tekmah, ker, kadar sem tekla 21 km za trening, pa tudi, ko sem tekla 32 km, bolečin ni bilo. Vsaj omembe vredne niso bile. Mišice sem le rahlo čutila. Ko tečem z množico ljudi, je intenzivnost popolnoma drugačna in takrat res dam vse od sebe, pa saj temu so te prireditve tudi namenjene ... testu samega sebe.

Vesela sem, da sem spoznala, kaj ti takšne množične prireditve lahko dajo, seveda, če si sam dovolj odprt, da znaš to sprejeti. Ogromna količina pozitivne energije je prva stvar, srečanje z množico enako mislečih, nasmejanih ljudi, fantastičen občutek, ko pretečeš ciljno črto in veš, da ti je uspelo ... Glede zasvojenosti te vrste nimam nič proti, še posebej, ker me pri tem podpirajo tudi moji domači. Pa to ne pomeni, da bom sedaj vsak drugi vikend odsotna od doma, sploh ne! Tri, štiri tekaške prireditve pa so ravno prav, da imam začrtane cilje, ki jih želim doseči in zaradi katerih potem lahko vztrajam. Ker takšne vrste zasvojenka, da bi tekla zaradi teka samega, pa še vedno nisem :) Če bi mi postavili na izbiro tekaško popoldne ali čvek s prijateljicami ali branje knjige v viseči mreži, na prvo žogo definitivno ne bi izbrala teka. Ker pa vem, kaj želim s tekom doseči, se lažje zbrcam od doma. In občutki po opravljenem treningu so fenomenalni ... čas za čvek in branje pa se najde kljub temu ;)

Sedaj sledita dobra dva meseca tekaškega dopusta. To pa ne pomeni, da ne bom migala. Bom. V kleti. Še en dokaz, da nisem tekaški fanatik. Ko je zunaj turobno, mrzlo vreme, me prav nič ne vleče ven. Lansko leto je bila pavza kar dolga, tam od novembra do februarja sem šla le ene trikrat na tek. Letos nameravam to popraviti z dvomesečno zeeeeloooo intenzivno vadbo Insanity, ki sem se je lotila že v avgustu, vendar sem ugotovila, da mi ne znese istočasno izvajati tega in tekaških treningov. Ker je bil maraton v prvem planu, je Insanity moral počakati. No, naslednji teden začnem :)

Torej, kaj bi bil zaključek? Še vedno sem odločena, da se vidimo naslednje leto na Ljubljanskem maratonu, med letom pa na nekaj polovičnih razdaljah.

Z nasmehom se spomnim, kako je tudi moj tekaški motivator Rafael, preden me je spoznal v živo, dvomil v moj uspeh. No, potem, ko sva skupaj pretekla 21 km na Ptuju, je spoznal mojo trmo in odločenost, da grem do konca. Po pravici povedano, sem takrat še sama malce dvomila vase, vendar si tega nisem hotela priznati. Takrat mi je rekel: OK, maraton že, samo glej, da ne bo to tvoj prvi in zadnji ... da ne boš v cilju rekla ''Nikoli več!'' 

Bil je prvi, zagotovo pa ne zadnji, veselim se vsakega naslednjega!

nedelja, 28. oktober 2012

Moj prvi maraton

Ta naslov si zagotovo zasluži, da odpihnem prah, ki se je nabral tukaj od meseca junija.


Tudi moji tekaški treningi so malce krivi, da nimam več dovolj časa za vse, kar bi rada zapisala. No, po današnjem dnevu si bom privoščila nekaj zasluženega tekaškega dopusta, saj takšne zimske temperature res niso najbolj prijetne. Seveda je današnji dan izvzet, kajti bil je prekrasen! 

Zjutraj ob dvigu rolete me je za sekundo preplavil občutek nelagodja, ki pa sta ga hitro pregnala Nika in Aljaž s svojim radostnim vzklikanjem: ''Sneeeeg jeeee!'' Kdo bi lahko ostal slabe volje ob pogledu na vesele otroške obrazke ;) Itak sem bila že ves teden trdno odločena, da grem teč v vsakem vremenu. Konec koncev je bilo današnje vreme zagotovo boljše kot sobotno, ko se je z neba zlival dež. Snežinke so pričarale romantično vzdušje, ki ga ni zmotila niti moča v supergah. Že med ogrevanjem sem namreč zaružila v lužo v parku za parlamentom in moji prstki so se danes prav lepo omehčali. K sreči sem preživela brez žuljev.

S seboj sem imela veliko črno vrečo za smeti, ki sem si jo med smehom nataknila preko glave in se smehljala vse do štarta. Je bilo pa kar veliko tekačev okrog mene enakih misli - poceni in praktičen ''anorak''.

 

Na slikci sem na štartu skupaj z Rafaelom, tudi enim od mojih tekaških motivatorjev. Res, tekači so super družba!

Na štartu nas je spodbujala skupina The Strojmachine (moram kmalu spet na kak njihov koncert, ker so res svetovni!). In tekli smo dobesedno pod njimi, oder se je namreč dvigal nad Slovensko cesto. Noro!


Prvih 21 km je moje misli zaposlovalo to, da moram ujeti limit za 2. krog - 2 uri in 15 minut. To mi je lepo uspelo, saj je bil vmesni čas na polovički 2:10:52. Tekla sem lepo svoj tempo, s slušalkami v ušesih, pridno sem na vsaki okrepčevalnici popila nekaj požirkov vode in na vsakih 5 km pojedla pol mandarine in 2 kocki sladkorja. Za čokolado je bilo premrzlo, je bila gumijasta in skoraj brez okusa.

Ob progi pri Drami me je čakal moj mož z rezervnimi oblačili, vendar preoblačenje ni bilo potrebno. Vase sem stresla le vrečico magnezija v prahu in odtekla naprej.

Joj, seveda ne smem pozabiti, kako svetoven je občutek, ko se na križišču pri Plavi laguni proga razdeli na dva dela za tekače na 21 km, ki jih čaka še dober km do cilja in na polne maratonce ki smo tekli po desni strani. Kako malo nas je bilo, je pa res, da sem tekla bolj pri repu ;)

Zlagala bi se, če bi rekla, da sem tekla brez vsakršnih težav. V prvem krogu že, za drugi krog pa priznam, da sem skoraj ves čas čutila mišice v nogah. Ni bilo nevzdržno, so me pa opominjale, da mi manjka kilometrina. Ampak, kaj čmo, proti moji trmi tudi jaz nimam šans. Kilometrina pa tudi še pride ;)

Seveda je bila moja motivacija tudi ta, da sebi in vsem okrog mene dokažem, da se da maraton preteči tudi kljub le letu in pol teka. Res je, prvi kilometer po mojih najstniških letih (ko smo tekli v šoli pri telovadbi, sama doma nikoli nisem) sem pretekla med prvomajskimi prazniki lansko leto. In v začetku novembra bo torej minilo natanko leto in pol, odkar tečem. Kratek koledarski povzetek bi bil takšen:
- maj 2011 ... prvi kilometri
- junij 2011 ... DM tek na 5 km
- dva meseca priprav za tek na 
- 10 km na 16. Ljubljanskem maratonu oktobra 2011
- paaavzaaa :)
- 12-tedenski trening za
- 21 km na Maratonu treh src v Radencih 19. maja 2012
- vmes aprila 10 km na domačem Molniškem teku
- junij 2012 - 10 km na DM teku
- 16-tedenske priprave (izvedene polovično)
- med priprave sodi 21 km na Ptujskem polmaratonu
- 17. Ljubljanski maraton 42 km

S tem v mislih mi je moj čas 4:56:10 zelo všeč. Naslednje leto ga izboljšam, ker vem, kje sem ga biksala pri letošnjih treningih in kakšen minus sem si nabrala pri predvidenih pretečenih kilometrih.

Dokazala sem, da je maraton moč preteči ''z glavo'' in brez mučenja. Moja pozitivna motivacija je bila na visokem nivoju in nisem si dopustila temnih misli, da mi pa morda ne bi uspelo. Tudi glasba z mojega MP3 predvajalnika je odigrala ogromno vlogo. 

 

Največja zahvala gre seveda moji družini, ki mi omogoča, da se lahko odpravim na tekaški trening. Brez njih tega ne bi bilo!