Črno-bela ljubezen

Že zadnjič, ko sem sestavljala živopisan kalejdoskop, sem vedela, da bo naslednja na vrsti ČB kombinacija. Komaj sem čakala, da se je lotim. Dopoldne sem preživela ob valjanju in sestavljanju. Vmes sem ga tudi kapitalno pobiksala, ampak ne bom razglabljala kje, glavno je, da se na napakah učimo ;) 

Najprej sem naredila obesek v obliki ščita na zadnji fotografiji, potem pa sem vzorček še malce pomanjšala in nastal je ta podolgovat obesek, ki vam ga predstavljam na prvih dveh fotografijah. 

Ko ga gledam in božam, vem, da se je izplačala vsaka minuta dela, brušenja, poliranja ... Enostavno mi je to tukaj in zdaj najljubši kos nakita EVER! Ko sem na sredino vstavila brušen kamenček, sem vedela, da mora imeti kovinsko verižico. 

Ja vem, saj imam rada barve, ampak kadarkoli se vrnem k ČB kombinacijam, me prav tako zasvojijo. Enako je bilo s toaletkami. No, ker sem se v preteklih 14-ih dneh naužila barv, bo nekaj prihodnjih dni rezervirano za ČB kombinacije. 

Dve zapestnici

Včeraj sem ob urejanju fotk pozabila na ti dve zapestnici, ki sodita k tropski kolekciji. Predem šibnem na oddih, hitro pišem to objavo, saj se dovolj dobro poznam, da vem, da se bo drugače kaj hitro začel nabirati zaostanek.

Jaz zapestnic običajno ne nosim, ampak mislim, da se bo to, tako kot se je pri vsem nakitu, tudi pri zapestnicah spremenilo. 

Visoki sta 2,7 cm, notranji premer pa je 6 cm. Na zapestje se natakneta od strani in tudi mojih močnih kosti nič ne žulita ;)

Porabo energije pri izdelavi moram še naštudirati, saj sta ti dve narejeni tako, da sta pečeni trikrat. Hm ...

Tropski pragozd

Ustvarjanje tega tedna zaključujem s predstavitvijo nakita, ki sem ga sestavila včeraj zvečer. Najbolj sem navdušena nad prvo ogrlico, zdi se mi, da je noro dobro uspela. Ko sem rezala oblike iz surove mase, sem vedela le, da hočem narediti nekaj drugačnega, ne tako klasično 'mojega'. Kako težko je zradirati simetrijo, kar ni in ni šlo. No, na koncu sem se odločila za kapljice in zanalašč naredila samo tri bunkice, da me ja ne bi premamilo, da bi na vsako stran dala po dve :)

Uf, fotografiranje je bil svojevrsten izziv. Nakit sem sestavljala pozno ponoči in ga nisem hotela fotografirati pod lučjo, ker so barve povsem popačene. Zjutraj pa sneg, oblačno, mračno vreme. Pa je kar šlo. Malo sem potelovadila, ko sem fotkala svoj dekolte, potem pa sem na kuhinjsko okno nalepila peki papir in rezultati so po 78-ih fotkah kar OK.

Nadaljevala sem z velikim kvadratnim obeskom, ki je bil narejen prvi. Velik je 6×6 cm in sam samcat je preveč izstopal. V družbi z bunkicami pa je super za te zimske dni, ko nosimo puloverje.

Seveda ni šlo brez meni tako ljube oblike ščita. Vedno znova se ponavlja, nikakor se je ne naveličam. 

Pa žličasta oblika z ovalnim izrezom in mozaik v kombinaciji kalejdoskopa in Stroppel cane. V bistvu sem pri tem obesku videla, da je bila prva Stroppel zloženka predrobna. Zato sem pri tej drugi uporabila enake odrezke, med plastmi pa sem namesto črne uporabila turkizno barvo. Čeprav je sprememba majhna, je razlika velika. Barve bolj zažarijo. Res, kot tropski pragozd.

Brez uhančkov ni življenja! No, tako resno sicer ni, ampak jaz se brez prav čudno počutim. Sploh ne čutim, da jih imam gor, če pa si jih pozabim nadeti, mi manjkajo. 

Ti prvi me spominjajo na krila kačjega pastirja. Sploh so mi prvi trije pari všeč prav zaradi simetričnega vzorca (ne morem pomagati, takšna sem :P)

Za konec pa še nekaj prstančkov, ki se zelo udobno nosijo. Ravno prav so izbočeni, da se lepo 'uležejo' na prst in nič ne štrlijo stran.

Tako, sedaj me čaka sproščujoč vikend, brez družine, brez ustvarjanja, samo vse štiri od sebe ob bazenu in v savni s prijateljico. Pravi babji vikend! No, pa kakšno knjigo bom s sabo vzela ;)

HVALA vam za vašo spodbudo, rada vas imam!

Zatišje pred ...

... nadaljevanjem nakitkanja.

Na mizi se sušijo delčki za nakit v barvah deževnega pragozda. Jutri zjutraj, morda pa tudi že danes zvečer, se lotim sestavljanja. Komaj čakam, saj so barve res bogate in se mi zdi, da bo zdaj zdaj mimo mene prifrfotal tropski metulj.

Pred nadaljevanjem nakitkanja sem sestavila še tri voščilnice iz odrezkov pisanih papirjev. Idejo sem našla na spletu, no pa saj ni bila prva, na katero sem naletela. Že dostikrat sem videla podobne voščilnice, ta zadnja slikica je bila le povod, da sem se jih tudi sama lotila. 

 

Vedno mi manjkajo tudi voščilnice ob rojstvu in upam, da mi jih v teh dneh uspe še kaj narediti. Najbolj všeč so mi takšne enostavne, 'čiste'. Kot novorojenčki tudi so :)

Rojstnodnevni kolački

Za nekaj nakitkarskega premora so poskrbeli januarski rojstni dnevi. Poiskala sem štampiljko s kolački, na njej so bili štirje kolački v ravni vrsti. Ker mi razporeditev ni ustrezala, sem jo pogumno razrezala, tako da je sedaj vsak kolaček majhna štampiljka. 

Za kombiniranje so se super izkazali Bo Bunny scrapbook papirji velikosti 15×15 cm. So tako lepo pisani, da veliko dodatkov niti ne potrebujejo. Idealno zame, saj se s plastenjem v nedogled ne znajdem najbolje. Prva voščilnica bo svojo pot končala v Barceloni, zadnja v Novem mestu, ostale tri pa gredo v škatlo z zalogo, ki je trenutno skoraj prazna.

 

Eksplozija barv

Tako, kot sem zadnje dni v to mečkanje padla, pa že dolgo nisem :)

 

Zunaj je vse belo in morda me prav zaradi tega tako vleče k živim barvam. Čeprav sem si domov prinesla tudi druge barve, sem ta teden ostala pri moji priljubljeni kombinaciji. Ideja za kalejdoskop vzorček ni moja, našla sem jo med brskanjem po Pinterestu. No, veseli me, da je kljub temu, da sem začela z delom po navodilih, končni rezultat drugačen. Najbolj so mi všeč modri metuljčki :) 

 

Iz te klobase bo nastalo kar nekaj krasnih kosov nakita. Najprej sem se lotila velikega obeska in zapestnice.

 

Pa nekaj kroglic in delčki za uhane še čakajo.
Prav luštne lizike so tako na palčkah, kajne?

 

Koščki klobasic, iz katerih sem sestavljala kalejdoskop, in končni odrezki so bili idealna priložnost, da končno tudi  jaz preizkusim ''Stroppel cane''. Joj, bi me morali videti, ko sem zlagala posamezne plasti. Le kaj bo iz tega nastalo. Ko sem potem odrezala prvo rezino ... vau, kako lepo! Za naslednjo že vem, da bom malce bolj pogumna pri debelini koščkov ob sestavljanju osnove. 

 

V glavnem, noči so zadnje dni vedno krajše. Ampak, glavno, da uživam, naspala se bom že ... nekoč ...

Barve moje mavrice

Ko sem urejala fotografije nakita, ki sem ga ustvarjala v preteklih dneh, me je prešinilo, da se moja barvna lestvica vedno znova ponavlja. Tudi tisti kosi, ki jih najraje nosim, so v teh barvah. Če so vse skupaj namešane, še toliko bolje. 

Na prvem mestu so seveda turkizni odtenki, sledijo odtenki ciklamnih, fuksija, vijoličnih tonov, zraven pa super sodijo še zelenkasti odtenki. To so barve, ki se prelivajo v pavjih peresih. Meni delujejo bogato, prelivajoče, ravno prav so živahne in hkrati umirjene. Ponavljajo se tudi na mojih oblačilih.

Pred kratkim smo v Prometej Centru dobili kolekcijo Premo polimerne mase. Seveda sem se javila, da bom naredila vzorčne primerke in s poličke sem nabrala točno te barve, o katerih pišem. Saj, to je bila prva stvar, ki mi je padla v oči ... prekrasna barvna lestvica Premo mase. Močne, žive barve, fantastičen lesk bisernih odtenkov, roka je kar sama segla po njih. 

Nepričakovana bolniška je prišla ravno prav, da sem se lahko v miru usedla za mizo in začela z ustvarjanjem. Resnično sem bila iz minute v minuto bolj navdušena. Po dolgem času sem delala brez rokavic, saj se Premo masa popolnoma nič ne packa. Delala sem s črno, biserno belo, turkizno, zeleno in fuksija barvo. Presenečena sem bila nad tem, da ni bilo prenosa barv, prsti so bili popolnoma čisti. Tudi, ko sem začela z mečkanjem črne barve, nisem potrebovala nobenega čiščenja. 

Prvi vtisi so res fantastični in tudi izdelki so mi temu primerno všeč :)

Najprej sem se lotila že preverjene barvne kombinacije s 'hidden magic' tehniko. Nastal je prekrasen kompletek krajše ogrlice in uhančkov.

 

Naslednja plahtica je bila sestavljena iz mnogih raznobarvnih plasti. Nastali so kosi, katerih površina me spominja na Merkurjeve kraterje. Zakaj ravno Merkurjeve? Ko smo pred dnevi z otrokoma ustvarili vesolje v otroški sobi, smo Merkur po referencah iz knjige pobarvali s črno barvo.

 

 

Iz ostankov sem zvaljala še eno plahtico, ki je postala temne antracitne barve z bisernim leskom. Odtisnila sem relief orientalske preproge in jo poprašila z bisernimi prahci. Le v katerih barvah? V ''moji'' kombinaciji seveda ;) Nastala je večja broška.

Doma me že čakajo novi paketki in komaj čakam, da ustvarim še kaj novega.

Album za tri srčke

Kako všeč mi je, kadar z naročnico deliva podoben okus glede okraševanja izdelkov.  Naredila sem mini album s fotografijami treh otrok. Glavna zvezda je najmlajši Miha, dužbo pa mu delata še veliki brat in sestrica. 

 

Urša mi je rekla, naj naredim nekaj luštnega, ne preveč načičkanega in mislim, da mi je lepo uspelo. Izbrala sem pastelno rumeno osnovo in drobno-kockast papir v nežno rumeni in modri barvi. Kot dodatek so se super izkazali izsekani pisani krogci, ti so prav tako del  zanimivega scrapbook papirja, ravnopravšnji za mojo štanco. Na strani sem nalepila še pikaste trakce in pentljice in okrasja je bilo dovolj. 

 

Fotografije so bile v osnovi velike 10×15 cm in kar nekaj časa sem rabila, da sem s škarjami pogumno zarezala vanje. Če bi jih pustila takšne, kot so bile, bi bil albumček prevelik, sedaj pa je njegova velikost 17×17 cm. 

Pa še dodana vrednost: 

Fotografije je posnel super fotograf Matic Kuder, ki dela res lepe družinske in otroške fotografije. Sama sem že pred časom odkrila njegov blog s poročno fotografijo, ob katerem sem si zaželela, da bi se  sama kar še enkrat poročila. 

No, spomladi se zagotovo z mojo družino dogovorim za eno seanso v naravi.

Tale albumček je Matic prišel pofotkat kar k meni domov. Lepo vas vabim na obisk njegove FB strani FotoSTUDIO.si, morda pa tudi vas zamika, da bi tako lepe fotke krasile domačo steno. Za izdelavo albumčka lahko pa mene pocukate za rokav ;)

Pečene banane

Ne vem, kaj je sedaj to, da so se začeli nabirati sladki recepti. V resnici se spet spravljam na ustaljene tirnice zdravega prehranjevanja, da se pripravim na letošnje športne izzive. Po pravici povedano, sem si po Ljubljanskem maratonu privoščila totalen odklop. Nič načrtnega miganja, prehrana po želji, klasična nedeljska kosila ... Priznam, pasalo je! Sedaj pa je čas, da se spravim v red.

Danes sem se zvečer spokala v klet in opravila fit test Insanity vadbe. Insanity je 60-dnevni program visoko intenzivne intervalne vadbe. Z njo sem poskusila že lani avgusta, vendar sem po 14-ih dneh prekinila, ker mi časovno in energijsko ni zneslo opravljati tekaških treningov in Insanity-ja. So bile maratonske priprave le na prvem mestu.

Ker me v teh zimskih dneh prav nič ne vleče ven, je idealen čas, da opravim s tem programom. No, pa tudi s tekom bom počasi začela, ampak lepo postopoma. Sem se pa prijavila na otvoritev sezone v Sežani 24. marca. 21 kilometrov :)

Aja, da ne pozabim na banane. Pečene obožujem. Ena banana na osebo je ravno prav.

Za slastno sladico potrebujemo:
- banane
- maslo
- rozine, namočene v rumu
- vanilijev sladoled

Banano prerežemo na četrtinke. V ponvi na dveh žlicah stopljenega masla popečemo rezine banane. Na vsaki strani minutko, tako da dobijo lepo zlatorumeno barvo. Rozine, ki smo jih pred tem namočili v rumu, dodamo v ponev, da se pregrejejo.
Naložimo na krožnik, čez banane polijemo tudi masleno 'omakico' in dodamo kepico sladoleda, po želji pa tudi stepeno smetano. 

Če želimo biti orto dekadentni, bi čez banane lahko dodali še žlico stopljene temne čokolade, ampak to bi bilo že pretiravanje ;)

Za utišanje naše slabe vesti se po slastni porciji spokamo v klet na izdatno porcijo telovadbe. Če nimate kleti, bo tudi dnevna soba v redu. Če pa vreme dopušča, je  seveda najboljše miganje na svežem zraku ;)

Novoletna tortica

Pred nekaj dnevi so se mi pocedile sline, ko sem našla recept na blogu vila lila. Saj sem že kdaj prej spekla kaj podobnega, ampak človek kar pozabi ob obilici vsega dobrega v decembru.

Hladilnik moram spucat, da bo pripravljen na vitaminske zaobljube, zato sem se danes lotila peke. Odločila sem se za polovične količine, predvsem zato, ker nisem imela dovolj masla ;) Pa tudi višnje so tako lepo mežikale iz špajze, da sem jih enostavno morala naložiti gor.

Za biskvit potrebujemo:
125 g temne čokolade (65% kakava)
65 g masla
3 jajca
80 g sladkorja v prahu
vanilijev sladkor ali vanilijevo aromo

Za nadev potrebujemo:
sladko smetano
malo sladkorja v prahu
sadje po želji
kak dober liker

Čokolado in maslo stopimo nad vodno kopeljo. V skledi penasto vmešamo 1 jajce in dva rumenjaka s 40 g sladkorja in vanilijevim sladkorjem/esenco. V jajčno zmes vmešamo čokolado z maslom. Na koncu dodamo še sneg, ki smo ga stepli iz dveh beljakov in preostalim sladkorjem v prahu. Vlijemo v namaščen pekač (premer 18 cm) in pečemo okrog 30 minut na 180 stopinjah. Biskvitek med peko zelo naraste, pri meni je imel višino dobrih 8 cm, vendar ob ohlajanju upade.

                              

Na biskvit sem naložila višnje iz kompota, ki sem jih prelila z dvema žlicama maraschina. Na vrh sem naložila stepeno smetano, ki sem ji dodala žlico mletega sladkorja in prav tako dve žlici maraschina.
Zanalašč sem jo nametala neenakomerno, da ne bo vedno vse po strogih merilih ;)

Medtem, ko se večina masti s sarmami, se mi letos sladkamo.

Slasten vstop v novo leto ;)