Še malo treninga

Danes odhaja ena od Aljaževih vzgojiteljic. In namesto nje bo imel sedaj vzgojitelja. Čeprav sta bila skupaj le mesec dni, sta se Aljaž in Anita lepo ujela. Spodobi se, da se ji zahvaliva z majhno pozornostjo. Zato sem danes naredila premor med klekljanjem in hitro sestavila še eno škatlico.

Da me ne bi slučajno roza odtenki premamili pri škatlici za swap, sem jih raje uporabila tukaj. Bom za sobotni izziv raje plula v bolj umirjenih vodah ;) Ker je roza barva že tako dovolj močna in je dodatkov hitro preveč, sem okrasila le pokrov škatlice, stranice pa raje pustila prazne. Velika je 10×10 cm.

Palčkimalčki gredo v vrtec

Vrtčevske vzgojiteljice so res zlate punce. Ko pomislim, koliko dela imam jaz včasih z mojima dvema čmrljema, v vrtcu pa jih v Aljaževi skupini brenči 14 in v Nikini 19, lahko vzgojiteljicam izrazim le veliko mero občudovanja. Dober teden sem bila tudi sama zraven ob Aljaževem uvajanju in mi je bilo včasih res težko zdržati ob joku vseh teh malih otročkov, katerih mamice so morale že v službo. No, sedaj so že vsi prav korajžni in so se tudi med seboj lepo ujeli. Aljaž mi celo pomaha v slovo in ne joka več ob mojem odhodu.

Vzgojiteljica Dori nam je naročila, naj v vrtec prinesemo fascikel z vložnimi mapicami, kjer bo zbirala fotografije in risbice našega nadebudneža. Sama sem ob tem doživela pravi napad slabe vesti. Sestavljenega nimam še niti enega otroškega albuma s fotkami, tukaj pa bo čez leto nastala čudovita mapa spominov. No, potrudila sem se lahko vsaj toliko, da bo Aljaževa mapa res unikatna. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem našla servetke z Aljažu ljubim Lokomotivčkom Tomažem, ker pa je bil motiv premajhen, da bi zasedel vso platnico, sem zraven skombinirala še pisane palčkemalčke. In iz pustega belega fascikla je nastala ta otroško pisana mapa.


Hm, ko sem včeraj štancala palčkemalčke in jih potem lepila na platnico, si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila na Mravljico :) Ampak res, človek ne more verjeti, kako pomirjujoče deluje to lepljenje malih kvadratkov, prav uživala sem zraven. In se mi zdi, da bom kmalu polepila kakšno škatlo v njenem stilu ;)

Trening

Bliža se srečanje v Dekanih in prijavila sem se na swap škatlic. No, časa imam še dovolj, pa ga bom izkoristila za trening :)

Tu je moja prva škatlica. In lastnico že ima :) Izdelava ni neka visoka znanost, ampak ta vlaknast ''papir'' s srebrnim potiskom mi je zelo všeč :)

Rojstni dnevi se vrstijo

Kar nekaj prijateljev in sorodnikov je praznovalo ali pa se rojstni dnevi bližajo s svetlobno hitrostjo. Seveda pri meni ne gre drugače kot da vse delam v zadnjih urah in minutah.

Prejšnjo soboto smo praznovali okroglo obletnico Petrovega bratranca. Ker so občutki po poletu z balonom še zelo sveži, se nam je zdela karta kar fajn darilo. Zakamuflirala sem jo v WC torto :) Zraven je obvezno sodila še zizi-riti voščilnica.


Že kakšen mesec dni nazaj sva se s taščo pogovarjali, da bi bilo fino, ko bi sklekljala kakšno čipko za v.d. tasta od moje svakinje. Posebnost je to, da je iz Barcelone in praznuje 60 let. Fešta naj bi bila enkrat septembra, v Barcelono pa bo odletel le njegov sin in čipka bi bila ravno pravšnja, ker ne zavzame veliko prostora med prtljago. OK ... saj časa je še ful.

Ti šment, čas teče sto na uro in včeraj me babi pokliče, če bi pa mogoče lahko eno voščilnico naredila, ker letalo gre z Brnika danes popoldne. Panika ... a čipko imam narejeno? Ne. A slučajno vem, kaj bi klekljala? Ne. Pa še roditeljski sestanek imam v vrtcu. O štala. Pobrskam med vzorčki v mapici in iščem takšnega, ki bi bil izvedljiv v parih urah. Jupi, nageljček bo ravno pravšnji, pa še pravi slovenski motiv je. Začnem ob osmih zvečer in z nekaj pavzicami je slikca končana malo po eni uri ponoči. Padem v posteljo.


Zjutraj spokam otroka v vrtec in se spravim še nad izdelavo voščilnice. Ojoj, že spet za moškega. V avtu se mi zabliska, da bi lahko naredila palčkemalčke z vijugicami od srčkaste štampiljke. Super, pa še embosirala jih bom. No, s to ''moško'' voščilnico sem pa zares zadovoljna. Še ta micene eyeletse sem končno začela uporabljati. V bistvu mi je ta kombinacija tako všeč, da bi bile letošnje novoletne voščilnice lahko v tem stilu. Ampak žal še ne bodo prišle na vrsto, me ta teden še en klekljan trojček čaka.


Pa rojstni dnevi ... vsak vikend vsaj eden ... pestro bo ;)

Ko te preplavi zadovoljstvo

Verjetno se vsi strinjate, da je občutek, ko pred seboj občuduješ dokončan izdelek, fantastičen.

No, jaz sem ta teden zaradi ene slike na tak način uživala štirikrat. Najprej ob vsaki narejeni čipki in na koncu še ob sliki, sestavljeni v celoto.


Saj priznam, da med klekljanjem včasih preklinjam vse mogoče, ko me pečejo vratna vretenca, pa me špika v križu, pa pod lopaticami ... nikakor ne najdem položaja, ki bi bil kolikor toliko udoben. Kdove, zakaj se ti klekelj utrga ravno na najmanj primernem mestu, pa vozel ti pripotuje prav na rob čipke, pa ...


Na koncu, ko s punklja poberem vse bucike in čipko obrnem na pravo stran, me preplavi res en tak super občutek. Takrat sem ponosna nase in na svojo trmo. Zavedam se, da, kar se tiče klekljanja idrijske čipke, poznam le osnove, a so te dovolj, da nastanejo lepe čipke. Saj bom osvojila še kakšno tehniko, a mi pri vseh ustvarjalnih prebliskih enostavno zmanjka časa. Ne morem pa se osredotočiti samo na en hobi. Ah, bo že.

Slika že danes potuje k naročnici, pa tudi nov papirc bom morala kmalu pripeti na punkelj.

Hm, o cenah tako neradi govorimo, ne vem, a nam je nerodno ali kaj ... jaz bom za te tri čipke računala 40 € in okvir po nabavni ceni. Po eni strani se mi zdi malo, če gledam na čas, ki sem ga vklekljala vanje ... mislim da 15 ur ... Če pa gledam na to, kakšne cene imajo čipke v uradni trgovini, me pa kar glava boli ... a so res tako malo cenjene!!!

Saj se bom spravila v red, pa postavila nove cene, ampak ne še pri tej sliki :)

Malo mešano

Ja, ta objava bo res malo mešana. Nabral se je kupček stvari in ker mi ne znese sproti objavljati stvari, danes pa se mi ne da za vsako pisati svoje objave, je tako, kot pač je.

Ta teden uvajamo v vrtec oba otroka, pa še to ne na enem koncu, ampak v dveh enotah. Nika bo v vrtcu streljaj od hiše, Aljaža pa vozimo v enoto na Fužine. In dnevi so zelo pestri, še posebej, ker bo Aljaž rabil malce več časa, da se navadi na to, da bo v novem okolju brez mamice.

No, naj začnem. Prva je na vrsti poročna voščilnica, ki sta jo mladoporočencema predala moja starša. Khm, zase mi je ni uspelo narediti, sta pa dobila en velik šop balonov, napolnjenih z rižem in evri (slikce seveda nimam).



Nika je dobila svojo prvo kvačkano ogrlico, da je bila na poroki, kar se nakita tiče, usklajena z mami in nono :)


Vrtnica je bila klekljana po naročilu, ni prva in očitno tudi ne zadnja, ki sem jo naredila.



Križkane rokice in nogice pa so odšle k Manci in Maticu. Upam, da jima bodo v lep spomin na prve pomežike v ta svet.



Bom drugič bolj pridna in ne tako skopa z besedami. Ja, izbrat moram še fotko z mojo poročno garderobo, zaradi katere sem vstala v soboto ob štirih zjutraj, da sem imela kaj za obleč na ohceti ... kot da ne bi že par mesecev prej vedela, da bom šivala, neee, to je treba zadnje trenutke izkoristiti. Bilo je fajn.

Zdaj grem pa klekljat, novo naročilo čaka :)