Spet se nas bo skupaj zbrala dobra stotnija. Po očetovi strani imam zelo številčno sorodstvo in poroka je že taka priložnost, da se nas na kupu zbere lepo število. Poročil se bo sin moje sestrične in prosili so me, naj iz nekaj desetletij starih ''biserov'' izdelam nakit za nevesto.
Same perle izgledajo precej plastično in kar nekaj časa sem rabila, da sem se končno spravila k izdelavi. Nevesta mi je dala točna navodila, koliko naj bi bilo kaj dolgo, koliko perl naj bo na zapestnici ... Joj, če si že v štartu tako omejen, se je težko z veseljem usesti za mizo. No, pomujala sem se in naredila komplet natanko po željah. Ker pa je bilo perl več kot dovolj, sem se začela še igrati z žičko. Oblečene perle so mi bile veliko bolj všeč in k sreči je tudi naročnica spoznala, da nima smisla vztrajati pri prvotni zamisli.
Na manjši fotki je prvotni komplet, posamezno pa so predstavljeni kosi, za katere upam, da bodo v soboto zasijali na poročnih fotografijah.
Seveda ni ostalo le pri tem nakitu. Tudi midve z mami morava biti okrašeni kot se spodobi, da ne bi slučajo obveljal pregovor o kovačevi kobili. Mami ima zelo rada modro barvo, zato sem zanjo spletla kitko in zraven vkomponirala obesek - predelan uhan iz Mullerja.
Zase sem skvačkala ogrlico v rožnatih tonih. Sedaj me čaka še šivanje frfotave tunike, da bom lahko neobremenjeno plesala :)
Zadnja pa je narejena brez posebnega namena. No, saj je tudi narejena že kar nekaj časa, pa je imela pač to smolo, da sem bila takrat prelena za tipkanje ;) Manjkajo ji še zaključki in verjetno bo dobila še kakšen obesek.
sreda, 26. avgust 2009
torek, 25. avgust 2009
Na vrhu moje domovine
Če bi mi pred enim mesecem kdo rekel, da bom konec avgusta stala na vrhu Triglava, bi se mu samo nasmehnila. Kaj, jaz? Ne, ni šans, saj nisem bila v ''hribih'' že od leta 2005. Kondicija na nuli, če že ne v minusu. Ampak ...
Prijatelji so naju povabili zraven in ne vem, kaj naju je pičilo, da sva pristala na izziv. Prvič sva bila skupaj na vrhu leta 2001, Peter tudi že nekajkrat pred tem.
Sama sem, kar se planinarjenja tiče, malo smešna. Hoja navkreber mi ni preveč pri srcu, zato sploh ne vem, zakaj se mučim. Ampak občutek, ko prideš na cilj, je fenomenalen. No, tudi razgledi odtehtajo sopihanje, ki me spremlja vso pot. In načeloma na poti srečujemo same prijazne ljudi, soplanince, nabite s pozitivno energijo. Ne moreš si pomagati, da se te energije ne bi nalezel tudi sam.
No, da se vrnem k preteklemu vikendu.
Vremenska napoved ni bila nič kaj rožnata. Trontelj je v četrtek hojo v hribe odsvetoval in v soboto ob petih zjutraj je na poti proti Gorenjski veselo deževalo. Vseeno smo se odločili, da se odpeljemo na Pokljuko in počakamo, kaj nam bo prineslo jutro. Pričakalo nas je jasno nebo. Super, sedaj pa hitro pot pod noge!
Čez planino Konjščica smo se odpravili proti Vodnikovi koči, kjer smo se posladkali z izvrstnim čajem. Po vsega skupaj šestih urah hoje smo bili na našem sobotnem cilju, v varnem zavetju Planikinega doma pod Triglavom.
Naša skupinica sedmih superplanincev mi je dovolila, da sem hodila prva in narekovala tempo. Fenomenalna odločitev, saj sem presenetila samo sebe, ko nisem potrebovala nevemkoliko vmesnih postankov za lovljenje sape. Preostanek dneva smo preživeli ob poležavanju, sladkanju s čokoladicami, posedanju po jedilnici in večernem igranju enke. Zunaj je pihalo kot za stavo, občasno je zagrmelo, v dolini pa so se podili res črni oblaki.
Zbudili smo se v sončno, a precej vetrovno jutro. Kapa na glavi je bila obvezna. Čakali sta nas dobri dve uri spopada z vzponom na vrh. Zajle in klini ... nekajkrat sem kar globoko zadihala, očitno se zgornja meja adrenalinskih užitkov z leti niža :( Planincev z enakim ciljem je bilo cel kup.
Nekje na sredi poti smo srečali mladoporočenca, ki sta imela minulo noč ohcet na Kredarici. Ja, to je morala biti žurka in pol :)
Zaradi enosmernega prometa se je pot malce zavlekla, ampak na vrhu smo imeli srečo in ni bilo prevelike gneče.
Razgled z vrha je bil čudovit, pod nami so se sicer podile meglice, vendar pa se nam je v daljavi smehljalo morje :)
Po obveznih fotoseansah smo se odpravili nazaj proti Planiki, kjer so nas pričakale ovčke. Ob sedmih zvečer smo končno zagledali našim nogam tako ljube avtomobile :)
Noge ... raje ne komentiram ... premikam se kot stara mama ... upam, da se do sobotne ohceti sestavim skupaj, da bom lahko odplesala kakšno polko.
No, če odmislim vse bolečine, smo se imeli super. Pa še planiko imam za trajen spominček ... seveda na fotografiji :)
Prijatelji so naju povabili zraven in ne vem, kaj naju je pičilo, da sva pristala na izziv. Prvič sva bila skupaj na vrhu leta 2001, Peter tudi že nekajkrat pred tem.
Sama sem, kar se planinarjenja tiče, malo smešna. Hoja navkreber mi ni preveč pri srcu, zato sploh ne vem, zakaj se mučim. Ampak občutek, ko prideš na cilj, je fenomenalen. No, tudi razgledi odtehtajo sopihanje, ki me spremlja vso pot. In načeloma na poti srečujemo same prijazne ljudi, soplanince, nabite s pozitivno energijo. Ne moreš si pomagati, da se te energije ne bi nalezel tudi sam.
No, da se vrnem k preteklemu vikendu.
Vremenska napoved ni bila nič kaj rožnata. Trontelj je v četrtek hojo v hribe odsvetoval in v soboto ob petih zjutraj je na poti proti Gorenjski veselo deževalo. Vseeno smo se odločili, da se odpeljemo na Pokljuko in počakamo, kaj nam bo prineslo jutro. Pričakalo nas je jasno nebo. Super, sedaj pa hitro pot pod noge!
Čez planino Konjščica smo se odpravili proti Vodnikovi koči, kjer smo se posladkali z izvrstnim čajem. Po vsega skupaj šestih urah hoje smo bili na našem sobotnem cilju, v varnem zavetju Planikinega doma pod Triglavom.
Naša skupinica sedmih superplanincev mi je dovolila, da sem hodila prva in narekovala tempo. Fenomenalna odločitev, saj sem presenetila samo sebe, ko nisem potrebovala nevemkoliko vmesnih postankov za lovljenje sape. Preostanek dneva smo preživeli ob poležavanju, sladkanju s čokoladicami, posedanju po jedilnici in večernem igranju enke. Zunaj je pihalo kot za stavo, občasno je zagrmelo, v dolini pa so se podili res črni oblaki.
Zbudili smo se v sončno, a precej vetrovno jutro. Kapa na glavi je bila obvezna. Čakali sta nas dobri dve uri spopada z vzponom na vrh. Zajle in klini ... nekajkrat sem kar globoko zadihala, očitno se zgornja meja adrenalinskih užitkov z leti niža :( Planincev z enakim ciljem je bilo cel kup.
Nekje na sredi poti smo srečali mladoporočenca, ki sta imela minulo noč ohcet na Kredarici. Ja, to je morala biti žurka in pol :)
Zaradi enosmernega prometa se je pot malce zavlekla, ampak na vrhu smo imeli srečo in ni bilo prevelike gneče.
Razgled z vrha je bil čudovit, pod nami so se sicer podile meglice, vendar pa se nam je v daljavi smehljalo morje :)
Po obveznih fotoseansah smo se odpravili nazaj proti Planiki, kjer so nas pričakale ovčke. Ob sedmih zvečer smo končno zagledali našim nogam tako ljube avtomobile :)
Noge ... raje ne komentiram ... premikam se kot stara mama ... upam, da se do sobotne ohceti sestavim skupaj, da bom lahko odplesala kakšno polko.
No, če odmislim vse bolečine, smo se imeli super. Pa še planiko imam za trajen spominček ... seveda na fotografiji :)
sreda, 19. avgust 2009
Jutranje meglice
Čeprav smo še vedno krepko v poletju in so temperature že kar neprijetno visoke, so me danes meglice nad Ljubljanskim barjem spomnile, da bo na vrata kaj kmalu potrkala jesen.
Občudovala sem zanimive vzorce, ki jih skupaj soustvarjata človek in narava.
Če nas v košari pod balonom ne bi bilo 33, bi skoraj lahko meditirala, tako miren je bil polet.
Dotaknili smo se rosne koruze ter občudovali igro svetlobe in senc.
Oprezali smo za jutranjimi popotniki, takrat, ko smo bili še v zraku, pa tudi po pristanku.
Temu slepemu potniku je verjetno žal, da se je pritihotapil pod moje hlače, saj zrak na Rudniku prav gotovo ni tako čist kot sredi barja.
Bilo je lepo, upam, da polet še kdaj ponovim s pogledom na Kamniške Alpe.
Občudovala sem zanimive vzorce, ki jih skupaj soustvarjata človek in narava.
Če nas v košari pod balonom ne bi bilo 33, bi skoraj lahko meditirala, tako miren je bil polet.
Dotaknili smo se rosne koruze ter občudovali igro svetlobe in senc.
Oprezali smo za jutranjimi popotniki, takrat, ko smo bili še v zraku, pa tudi po pristanku.
Temu slepemu potniku je verjetno žal, da se je pritihotapil pod moje hlače, saj zrak na Rudniku prav gotovo ni tako čist kot sredi barja.
Bilo je lepo, upam, da polet še kdaj ponovim s pogledom na Kamniške Alpe.
torek, 4. avgust 2009
Za našo babi
Ja, danes praznuje naša babi. Besedica tašča mi nekako ne sede :) Moja malčka jo obožujeta, saj je res klasična babi in ju zelo rada razvaja.
Zanjo sem naredila preprosto voščilnico s poservetkano podlago in rožicami v ujemajočih barvah. Nobene posebne tehnike. Nobenih posebnih dodatkov. Vseeno mi je všeč in upam, da ji bo polepšala danes tako oblačen dan.
Zanjo sem naredila preprosto voščilnico s poservetkano podlago in rožicami v ujemajočih barvah. Nobene posebne tehnike. Nobenih posebnih dodatkov. Vseeno mi je všeč in upam, da ji bo polepšala danes tako oblačen dan.
Naročite se na:
Objave (Atom)