sobota, 30. maj 2009

Rožica zate

Predstavljam vam mojega medija, ki sem ga naredila za swap voščilnic s palčki-malčki. No, palček-malček je samo eden, ampak pogojem swapa sem zadostila. Na rjavo podlogo sem odtisnila bele marjetke, se še malo poigrala z blazinicami in voščilnica je bila končana.


So pa ti mediji tako luštkani, da se jih zlepa ne bom naveličala :)

Aja, voščilnico je dobila Lili.

četrtek, 28. maj 2009

Ena ni nobena

Opa, uspelo mi je ustvariti dve voščilnici v enem dnevu. Popolnoma preveč zame ;)

Te Inkadinkado ptičke so mi tako všeč, da nisem mogla ostati le pri eni. Pa še prva je bila tako hitro narejena, saj se mi zdi, da bombažni papir s svetlečim potiskom ne potrebuje veliko dodatkov.


Pri drugi sem najprej hotela rob osenčiti z roza blazinico, pa sem neenakomerno packala. Ker mi je bilo odtisa škoda, sem ga popackala do konca. Če je že roza, naj bo roza FUL :) Pa je bil prav čuden. In sem ga zmečkala ... hm, kaj pa če packam še naprej? Jaaa, rezultat mi je zelo všeč.

sreda, 27. maj 2009

Nakit za srečanje

Priznam, kar prisiliti se moram, da se usedem in vam predstavim ogrlice s sobotnega srečanja Otočank na Otočcu :)

Spodobi se, da organizatorkam srečanja prinesemo majhno pozornost v zahvalo za njihov trud. Zadnje čase se v ta namen podarja tudi ustvarjalni material, vendar se te možnosti poslužim le kot izhoda v sili. V Prometeju sem našla luštne lesene okraske v obliki rožic, pa sem si jih takoj zamislila kot obeske na poletni ogrlici. Dodala sem še bele lesene kroglice in barvno ujemajoče steklene perlice. Za Nino vem, da z roza barvo ne morem falit, le pri Sanji mi je sedaj žal, da nisem ubrala črno-bele kombinacije, saj imam belo rožico še doma. Vseeno upam, da sta prejemnici zadovoljni in jima bo v vročih poletnih dneh ogrlica kdaj prav prišla.

Za Nino:

Za Sanjo:

Sedaj pa še moja ogrlica, s katero sem bila okrancljana :) Dokončala sem jo deset minut pred prihodom Sonjinega taksija. No, rjavih perlic sedaj res nimam več :( Me pa jezi magnetek, s katerim se ogrlica zapenja. Je popolnoma prešibek in se nenačrtovano odpenja. Šment! Jaz, bistra glava, pa sem še tako zaključila ogrlico, da popravki niso mogoči. No ja, bo že.

ponedeljek, 18. maj 2009

Najina obletnica

Ta objava je namenjena drugi obletnici poroke, ki jo z mojim dragim praznujeva danes. Ja, čas leti in kar dobro moram pomisliti, kaj sem doživljala na današnji dan pred dvema letoma.

Vse se je dogajalo s takšno naglico, da mi je za marsikateri trenutek žal, da ga nisem ujela s takšnimi občutki kot bi ga danes. K sreči imamo zato fotografije ... celo množico fotografij, ki nam pomagajo priklicati spomine.

Pokazala vam bom mojo najljubšo, kjer sva slikana na seniku ... ja, najin fotograf je bil navdušen nad neklasično lokacijo :)


Takrat sem bila že dobro leto zasidrana na našem otočku in prav bivanju na njem se imam za zahvaliti, da sem ves spremni material izdelala sama. Malo pred tem sem se prvič spoznala s fimo maso in nad svojo prvo klobaso sem bila tako navdušena, da je bila odločitev o glavni sestavini poročnih vabil, naprsnih šopkov in konfetov popolnoma samoumevna.



Skupinska fotografija konfetov v košari je moja, ostale pa so studijske ... enostavno zato, ker so mi tako zelo všeč. Proizvodnja je bila kar masovna, natančnega števila izdelanih vabil ne vem, vendar se giblje okrog številke šestdeset. Sledilo je sto kosov naprsnih šopkov in nekaj manj kot šestdeset kosov konfetov.


Nad rožicami iz najlonk sem bila tako navdušena, da sem v tem stilu izdelala tudi naglavno okrasje :)


Pokažem pa vam še šopek, čeprav ni moje delo, ha, ha.


Ja takrat smo bili še trije, četri član pa je bil na poti. In dan je bil čudovit, čeprav prekratek. Na zadnji majski dan pa bo čas za še eno obletnico, čeprav pravijo, da je sedaj, po poroki, manj pomembna. No, zame je enako pomembna in vredna spomina ... najina srednješolska ljubezen namreč traja že štirinajst let.

Ne rečemo maju zastonj mesec ljubezni :)

Imejte se radi!

Čas za crkljanje

V našem vsakdanu, ko vsi tako hitimo z enega konca na drugega, ko marsikdaj potrebujemo izdelan urnik za vse, kar želimo čez dan postoriti, se je prav lepo malce pocrkljati. Lepo je ukrasti trenutek in se stisniti k svojim najbližjim. Kak dan se prav zdrznem ob misli, da si z mojim dragim ob prihodu iz službe komaj utegneva reči bežen ''Živjo!'', ko ga že okupirata najina nadebudneža, jaz pa v naglici pripravljam mizo za skupno kosilo. Zato je super, da si kakšen dan dopustimo življenje bolj 'na izi', brez obveznosti, napovedanih obiskov ali česa podobnega. Vikendi so najboljši, ko nas zjutraj ne šokira budilka, ampak lahko počakava, da otročka pricapljata do postelje in se skupaj pocrkljamo.

Kaj mi še pomeni crkljanje?

Sama se rada (čeprav malce prepogosto) pocrkljam z dobro čokolado. Ali pa slastno kavico z veliko spenjenega mleka. Hm, pa z obiskom trgovine z ustvarjalnim materialom :) Tudi klepet tja v tri dni z najljubšo prijateljico je crkljanje. Že dolgo, predolgo se nisem pocrkljala s kakšno dobro knjigo, upam, da bo kmalu prišel čas tudi za takšno razvajanje.

Moja triletnica me zna pocrkljati z otroškim ''Mami, ti si moja,'' objemom, devetnajstmesečnik pa se tako prisrčno privije ob mojo ramo, kot mali medvedek.

Saj, če se usedeš in si vzameš minutko za razmislek, lahko vsak dan vidiš, da čas pa le ne leti kar tako mimo nas, lepih trenutkov se v tem času kar nabere, le zaznati jih moramo. Če pa le brezglavo hitimo dalje v strahu, da nam kaj ne bi ušlo, gredo te dragocenosti mimo nas, kar pa je škoda, saj nas lahko napolnijo z obilico pozitivne energije, če jim le dopustimo.

Upam, da sem sama danes naredila velik korak s tem, ko sem vstala ob pol šestih zjutraj in se zbrcala izpod tople odeje na dobro urico hitre hoje po trim stezi. In moram priznati, da sploh ni bilo tako hudo. Družbo so mi delali nešteti glasovi ptic, srečala sem dve mali gozdni žabici, predvsem pa sem imela čas za povzemanje lepih trenutkov, ki se naberejo vsak dan. Upam in držim pesti, da mi bo uspelo v teh poletnih mesecih vsak drugi dan vstati in se tako pocrkljati.

V preteklih dneh pa so me pocrkljale tudi moje soustvarjalke Sonja, Nataša in Vladka.

O ja, tudi takšno crkljanje z blog nagradicami zelo prija :) In z veseljem crkljam naprej:

Jana ... pri tebi se vedno veselim pisanih barv in svežine, ki veje iz tvojih izdelkov
Nataša - Mravljica ... zame boš vedno kraljica palčkov-malčkov in neverjetnih drobčkanih podrobnosti, s katerimi se ubadaš pri stekleničkah upanja
Tanc ... med drugim nas pocrkljaš s čudovitimi fotografijami, upam, da jih bo na tvojem blogu še več
Simona ... pogled na tvoje dovršene voščilnice je posebne vrste crkljanje
Maja ... raznovrstno ustvarjanje in prav tako pisane, radožive barve me vedno razveselijo

torek, 12. maj 2009

Fimo - pa ne stekleničke

Ja, namen sem imela, da bom s fimom ustvarjala le še takrat, ko bom oblačila stekleničke upanja. In zaradi tega ga tudi ne kupujem več. Imela sem zalogo za pol škatle od čevljev in letos mi je uspelo to zmanjšati na nekaj paketkov. Ostale so seveda najbolj nemogoče barve ... temno zelena, rumena, travnato zelena, temno modra in nekaj ostankov ... k sreči tudi tričetrt paketka črne barve.

Prejšnji teden, ko sem k Simoni odnesla njeno rjavo rojstnodnevno kvačkanko, me je prosila, naj ji popravim ogrlico, ki sem ji jo podarila pred dvemi leti.


Žička se je zvila popolnoma po svoje. Bila sem vesela, saj sem videla, da jo rada nosi. Ker je to ogrlica, ki je nastala v času mojega spoznavanja s fimo maso, so bili delčki odločno pretanki in so se vogalčki začeli krušiti. Ojačala sem jih s plastjo črne, ker pa sem jo že ravno mečkala, sem zraven naredila še en obesek in ga dala na črno usnjeno vrvico. Novo ogrlico sem priložila popravljeni in ju v kuverti pustila pri Simoni.

No ja, seveda je nisem fotografirala, so pa zato tukaj štiri nove na podobno temo. Simoni je bila nova ogrlica všeč in dobila sem naročilo za nekaj podobnega za rojstni dan njene sodelavke. Tako, črne fimo mase nimam več :) Zeleno-rumeno-modrih ogrlic pa prav gotovo ne bom delala.



Hm, še malo podrobnosti. Reliefka sem naredila z Nikinim žametnim krilcem in strgalom za muškatni orešček. Pomagala pa sem si še s srebrno blazinico za štampiljke in bronzo v barvi starega zlata.

Fimo zdaj menda spet lahko pospravim ;) Mi je papirčkanje zaenkrat bolj všeč. Upam, da bo ta škatlica z marjetkami Simoni všeč in jo bo uporabila za darilno embalažo.

ponedeljek, 4. maj 2009

Perlica ob perlici ...

... pisanih barv, na pisanih prejicah ...

RECEPT:

Potrebujemo perlice v nam najljubših barvah, prejico za kvačkanje v ujemajočih odtenkih, kvačko in na začetku veliiiikoooo mero potrpljenja :) Po nekaj urah mučenja vseh sestavin, kupu prepotenih robčkov poleg nas, ob pogriženih ustnicah in praznem stanovanju, ker so ostali prebivalci ob zvoku naših kletvic in nevzdržljivem mrmranju pobegnili ven, lahko pokažemo tole:


Pet centimetrov kvačkanih perlic, ki so v mojem primeru po fotografiranju klavrno končali, saj mi barvna kombinacija ni bila všeč.

Moja trma me je gnala naprej in dva dni po prvi fotografiji sem že lahko slikala mojo prvo ogrlico. Sicer je polna napak, pa tudi te nežne barve mi niso več tako všeč, ampak je pa moja PRVA!


Ker sem bila v tistem času že v zadnjem mesecu nosečnosti in me je to kvačkanje popolnoma zasvojilo, sem hitro naredila še eno za mojo mami, tokrat v medeno-rjavi kombinaciji.


In čas odhoda v porodnišnico se je nezadržno bližal. Da se mi tisti trije dnevi ležanja ne bi predolgo vlekli, sem si s seboj med prtljago spakirala še dve klobki z nanizanimi perlicami.

Viola lepotička je ostala pri meni doma,


rjavo pa sem naredila za Klavdijo, vendar jo imam na sumu, da je malce pozabila, da jo ima. Koka, jo moram naslednjič pobarati, kako je kaj s tem.


Od prvih centimetrov pa do te Klavdijine lepotičke je preteklo 48 dni. Kako to vem? Hm, saj veste, da se vse umetnije poslikajo še čisto vroče ;) In datumi na digitalnih fotkah so kot nalašč za natančno obujanje spominov.

Z novim letom sem začela kvačkati dolgo različico ogrlic. In odkrila sem, da mi je najbolj všeč, če skupaj namešam nekaj odtenkov perlic in jih naključno nanizam.

Prvo je dobila sestrična za 50 let.


Za njeno rojstnodnevno zabavo sem tudi zase skvačkala modro različico, ki je pristajala k jakni (je slikana na blagu, iz katerega je zašita).


Kmalu zatem je moja prijateljica praznovala 30 let in zaželela si je nekaj v črnem. No, dobila je črno-sivo-srebrno :)


Po teh dolginkah sem imela perlic za nekaj čas vrh glave. Minilo je devet mesecev in na predvečer rojstnega dne prijateljice, s katero se bolj redko vidimo, sem k sreči našla nanizane perlice, ki so ostale od rdeče dolginke. Bilo jih je ravno dovolj za kratko različico.


Organizatorka srečanja v Logatcu, naša ''šefica'' Fikus, je dobila rjavo s pridihom zlate,


jutri pa gre na pot njena sestrica.


Ena od oranžnih lepotičk je danes pristala za vratom Athene125, drugo pa sem včeraj v štirih urah (z nizanjem vred) naredila za moževo sestrično, ki praznuje v četrtek.




Uf, septembra bosta minili dve leti, odkrar mi je Anita prvič pokazala, kako ukrotiš prejo, perlice in kvačko. Izkupiček je kar dober, kajne?

petek, 1. maj 2009

To ni normalno

Vreme namreč. Halo, toča! Pred petnajstimi minutami še jasno nebo, potem pa tema, grmenje in ne samo naliv, ampak vsutje toče! In to prvega maja. To ni normalno! Raje ne pomislim, kaj nas čaka poleti, ko bo res vroče, ne pa sedaj, ko je bilo ves teden hladno in je šele danes temperatura prilezla na 20 stopinj.

Pa ravno solatka je bila taprava za jest in drevje je v cvetju. Očitno bomo veseli, če jo bomo letošnjo sezono odnesli s celo streho - na hiši in na avtu.

Tako sem jezna!