Črni gozdiček v skledi

Pred časom, ko smo bili povabljeni na piknik k prijateljem, sem razmišljala, kaj prinesti s sabo. Nekaj bi spekla, pa da bi bilo praktično za shraniti v hladilniku / hladilni torbi in bi bilo tudi na pikniku enostavno servirati. Tortica s smetanovim nadevom bi bila super, ker pa sem se tega spomnila šele zjutraj, brez sestavin v hladilniku in s časovnim limitom, ko smo morali biti ob štirih popoldne na cilju, sem se odločila, da vse skupaj zapakiram v plastično posodo. Ob osmih sem šla hitro v šoping po sestavine, spekla biskvit, ga še toplega razrezala, sestavila skupaj nadev in vse skupaj porinila kar v zmrzovalnik, da je bilo hitro ohlajeno. Totalno neklasična priprava sladice, vendar je delovalo, pa še zelo dobra je bila.

 

Danes sem ponovila vajo, s tem, da sem biskvit spekla že včeraj zvečer.

Torej recept je naslednji. Za biskvit potrebujemo:

- 5 jajc

- 20 dag sladkorja (jaz sem uporabila najtemnejšega muscovado)

- 20 dag moke

- dve žlički pecilnega

- limonino lupinico

- žlico temnega kakava v prahu

- 5 žlic vode

- 2 žlici olja

Rumenjake stepemo skupaj s sladkorjem, da lepo narastejo, dodamo vodo in olje. Moko skupaj s kakavom presejemo, dodamo pecilni in limonino lupinico in vmešamo k zmesi rumenjakov. Previdno vmešamo še stepeni sneg iz beljakov.

Pečemo 20-25 minut na 180 stopinjah.  Biskvit sem spekla v klasičnem okroglem modelu. Ohlajenega razrežemo na kocke velikosti 2×2 cm.

Za nadev potrebujemo:

- 0,5 l sladke smetane 

- mascarpone (jaz sem uporabila kar cel 500 g lonček, lahko pa ga daste tudi manj). 

- višnjev kompot

V stepeno smetano vmešamo mascarpone in odcejene višnje.

V plastično posodo ali v skledo (po želji) naložimo plast biskvitnih kock, jih navlažimo, nadevamo plast kreme z višnjami, pa spet plast biskvita, ki ga ponovno navlažimo in zaključimo s plastjo kreme. Pokrijemo in damo ohladit. Če se nam mudi, damo lahko za dobro uro v zamrzovalnik in odhitimo na piknik. 

Za navlažitev sem uporabila sladkorni sirup iz 3 dl vode in 100 g sladkorja, dodala pa sem še tri žlice ruma in 2 dl kompota.

Navedene količine so zadostovale za dve 2-litrski posodi od sladoleda oziroma za 12 oseb.

Dober tek!

Pečene banane

Ne vem, kaj je sedaj to, da so se začeli nabirati sladki recepti. V resnici se spet spravljam na ustaljene tirnice zdravega prehranjevanja, da se pripravim na letošnje športne izzive. Po pravici povedano, sem si po Ljubljanskem maratonu privoščila totalen odklop. Nič načrtnega miganja, prehrana po želji, klasična nedeljska kosila ... Priznam, pasalo je! Sedaj pa je čas, da se spravim v red.

Danes sem se zvečer spokala v klet in opravila fit test Insanity vadbe. Insanity je 60-dnevni program visoko intenzivne intervalne vadbe. Z njo sem poskusila že lani avgusta, vendar sem po 14-ih dneh prekinila, ker mi časovno in energijsko ni zneslo opravljati tekaških treningov in Insanity-ja. So bile maratonske priprave le na prvem mestu.

Ker me v teh zimskih dneh prav nič ne vleče ven, je idealen čas, da opravim s tem programom. No, pa tudi s tekom bom počasi začela, ampak lepo postopoma. Sem se pa prijavila na otvoritev sezone v Sežani 24. marca. 21 kilometrov :)

Aja, da ne pozabim na banane. Pečene obožujem. Ena banana na osebo je ravno prav.

Za slastno sladico potrebujemo:
- banane
- maslo
- rozine, namočene v rumu
- vanilijev sladoled

Banano prerežemo na četrtinke. V ponvi na dveh žlicah stopljenega masla popečemo rezine banane. Na vsaki strani minutko, tako da dobijo lepo zlatorumeno barvo. Rozine, ki smo jih pred tem namočili v rumu, dodamo v ponev, da se pregrejejo.
Naložimo na krožnik, čez banane polijemo tudi masleno 'omakico' in dodamo kepico sladoleda, po želji pa tudi stepeno smetano. 

Če želimo biti orto dekadentni, bi čez banane lahko dodali še žlico stopljene temne čokolade, ampak to bi bilo že pretiravanje ;)

Za utišanje naše slabe vesti se po slastni porciji spokamo v klet na izdatno porcijo telovadbe. Če nimate kleti, bo tudi dnevna soba v redu. Če pa vreme dopušča, je  seveda najboljše miganje na svežem zraku ;)

Novoletna tortica

Pred nekaj dnevi so se mi pocedile sline, ko sem našla recept na blogu vila lila. Saj sem že kdaj prej spekla kaj podobnega, ampak človek kar pozabi ob obilici vsega dobrega v decembru.

Hladilnik moram spucat, da bo pripravljen na vitaminske zaobljube, zato sem se danes lotila peke. Odločila sem se za polovične količine, predvsem zato, ker nisem imela dovolj masla ;) Pa tudi višnje so tako lepo mežikale iz špajze, da sem jih enostavno morala naložiti gor.

Za biskvit potrebujemo:
125 g temne čokolade (65% kakava)
65 g masla
3 jajca
80 g sladkorja v prahu
vanilijev sladkor ali vanilijevo aromo

Za nadev potrebujemo:
sladko smetano
malo sladkorja v prahu
sadje po želji
kak dober liker

Čokolado in maslo stopimo nad vodno kopeljo. V skledi penasto vmešamo 1 jajce in dva rumenjaka s 40 g sladkorja in vanilijevim sladkorjem/esenco. V jajčno zmes vmešamo čokolado z maslom. Na koncu dodamo še sneg, ki smo ga stepli iz dveh beljakov in preostalim sladkorjem v prahu. Vlijemo v namaščen pekač (premer 18 cm) in pečemo okrog 30 minut na 180 stopinjah. Biskvitek med peko zelo naraste, pri meni je imel višino dobrih 8 cm, vendar ob ohlajanju upade.

                              

Na biskvit sem naložila višnje iz kompota, ki sem jih prelila z dvema žlicama maraschina. Na vrh sem naložila stepeno smetano, ki sem ji dodala žlico mletega sladkorja in prav tako dve žlici maraschina.
Zanalašč sem jo nametala neenakomerno, da ne bo vedno vse po strogih merilih ;)

Medtem, ko se večina masti s sarmami, se mi letos sladkamo.

Slasten vstop v novo leto ;)

Sladko 2013

Leto se poslavlja. Vsak dela svoj obračun, kaj je naredil, dokončal, kaj mu še ostane za prihodnost, kaj bi še spremenil ... 

Od dneva do dneva je odvisno, enkrat smo bolj zadovoljni, enkrat manj. Pred štirinajstimi dnevi sem bila nad mojim obračunom bolj kislega obraza, danes pa sem kar zadovoljna. Pa se v teh dveh tednih ni kaj bistvenega spremenilo. Le sobota 15. decembra me je napolnila z energijo. Saj veste, vse je fora do polovice polnega ali pa do polovice praznega kozarca. 

Vsem skupaj želim, da bi na svet gledali s pozitivnimi očmi, da bi bili naši kozarci vedno bolj polni kot prazni.

Pa ko sem ravno pri kozarcih. Letos sem za darilca pripravila kozarce s sestavinami za čokoladne mafine. Kot je na FB-ju pokomentirala ena od deklet, mafine je pa res smešno lahko pripraviti. A ni to mal mimo? Menim, da ni. Itak ni fora v mafinih, ampak v tem, da sem si kljub noremu decembru vzela nekaj časa, da mi je uspelo spraviti skupaj te kozarce. Za kaj več žal nisem našla časa. Veliko lažje bi bilo poiskati brezosebna darilca v bližnji drogeriji ali marketu, pa to enostavno nisem jaz. 

Ampak ... v 2013 bomo gotovo imeli veliko več časa za vse naše načrte kajne? In potem pride svizec s svojo čokolado ... 

Pri meni je 100% samo tek, ki je trenutno na dopustu. Prijave za Radence bodo kmalu odprte, potem bo pa že zalaufalo ... korak za korakom, kilometer za kilometrom, kaj bo pa vmes? Bomo videli ;)



P.S. Za vse, ki na fotki ne razberete recepta, ga navajam še tukaj.
Moji kozarci imajo prostornino 7 dl, lahko bi bili tudi malce manjši. Uporabila sem aromatični rjavi trsni sladkor (demerara). Za čokolado pa priporočam slaščičarsko trgovino Pekarne Vrhnika na Brnčičevi v Črnučah. 1 kg kapljic s 50% deležem kakava stane dobrih 6 €. 60 centov za tablico čokolade je zelo ugodna cena, pa še sekljati je ni treba.
Za pisane plasti sem zmešala le različne deleže kakava in moke. V tretjino moke sem dodala večino kakava, v tretjino pa le eno majhno žličko.
Ker uporabljam 100% kakav, so mafini zares zelo močnega čokoladnega okusa.

Čokoladni muffini

200 g moke

dve žlički pecilnega praška

pol žličke sode bikarbone

ščepec soli

dve žlici temnega kakava

100 g sadkorja

100 g čokolade

V kozarcu so že pripravljene vse navedene sestavine, ki jih stresite v skledo. V drugi posodi zžvrkljajte dve jajci, tri žlice olja in 150 ml mleka in vse skupaj zlijte k suhim sestavinam. Premešajte, napolnite modelčke za muffine in pecite 20-25 minut na 180 stopinjah.

Blog bonbonček ... Ne, blog TORTICA

Tako je, prav ste prebrali, namesto blog bonbončka bom nekomu izmed vas podarila tortico. Nabralo se je že lepo število ogledov moje ustvarjalnice, bliža se stota objava in včeraj sem preživela čudovit rojstni dan v družbi meni najljubših oseb ... domačih in prijateljev.


Ker sem zelo zahtevna stranka, si tortico za rojstni dan najraje naredim sama. Letos sem si izbrala kokosovo torto. Recept sem snela s Kulinarike. Ker doma nisem imela kokosovega likerja, sem ga enostavno izpustila. Pa čas peke 50 minut pri 180 stopinjah je odločno predolg. 35-40 je več kot dovolj. Biskvit sem še ustrezno navlažila, kar v receptu ni navedeno. Torto je obvezno potrebno sestaviti vpeto v obroč. Na vrhu sem najprej namazala tanko plast smetane, potem nanesla stopljeno čokolado, jo potresla s kokosom in okrasila s smetano.

Saj vem, da je skromnost lepa čednost, ampak ta torta je res vrhunska! In res sem vesela, da je bila gostom všeč.


Pa naj se vrnem nazaj k blog tortici. Pravila za sodelovanje so naslednja. Pod to objavo pustite komentar, v katerem napišite, ob kakšni priložnosti bi si zaželeli dobro tortico. Napišite tudi, kateri okusi so vam najljubši in katera torta vam je do sedaj najbolj ostala v spominu. Žrebala bom v nedeljo 11.4.2010. Izžrebancu bom potem spekla tortico po željah, datumsko je to neomejeno, lahko vam jo naredim tudi poleti, če le ne bomo takrat na dopustu. Vključena je tudi dostava na dom, kar seveda velja le za Slovenijo ;)

Uživajte v čudovitih pomladnih dnevih, ki so pred nami!

Mafini za prste obliznit

Pred časom sem si v Lidlu kupila silikonske košarice za peko mafinov. Idealna stvar, vam rečem. Še vedno jih naložim v klasični model z dvanajstimi luknjami, ampak sprijemanja pa ni več. Jezilo me je namreč to, da so se kljub papirnatim košaricam mafini kdaj pa kdaj še vedno sprijeli, še posebej, če sem v maso dodala sadje. Da ne govorim o tem, kako neprijetno je, ko skupaj s papirčkom odluščiš še četrt slastnega mafina. Sicer sem, kadar sem bila pri volji, pekač namastila, na dno dala krogce iz peki papirja in vse skupaj posula še z moko, ampak to je že čisto preveč kompliciranja. Pa še vedno mi namesto 12 mafinov nastane masa za 18 mafinov, pojma nimam zakaj, ko pa sledim količinam iz receptov. Saj pojemo itak vse :) Prednost silikonskih košaric je, da po minutki pečene mafine stresem ven in jih takoj spet lahko napolnim s preostalo maso.

No, dovolj nakladanja, namen današnje objave je recept, ki mi je resnično všeč.

Osnovne količine za 18 mafinov (original je sicer za 12, ampak meni jih vedno nastane več):

250 g moke
80 g sladkorja (jaz uporabljam mletega)
1 vanilin sladkor
2 žlički pecilnega praška
0,5 žličke sode bikarbone
ščep soli
100 g - 200 g čokoladnih koščkov

2 jajci
90 g olja
2 dl mleka

Suhe sestavine dobro premešamo (pecilni prašek vedno presejem, ker je ponavadi v grudicah). V drugi posodi razžvrkljamo jajci, dodamo olje in mleko, dobro premešamo in zlijemo k suhim sestavinam. Premešamo in napolnimo modelčke do dobre polovice.
Mafine pečemo na srednjem nivoju 15 minut pri 180 stopinjah (jaz ventilator izklopim).
----------------------------------------------------

Sedaj pride na vrsto improvizacija in ustvarjanje po okusu. Rum in tekoče esence vedno dodajam k ostalim mokrim sestavinam, dodatke v prahu dam k suhim sestavinam.

Pri prvih mafinih, ki sem jih spekla Petru za dan mučenikov, sem tistih 250 g moke razdelila med lešnike, kokosovo moko in polnozrnato Farino (tretjinski deleži bodo kar v redu). Dodala sem še žličko cimeta, dve žlički grenkega kakava, uporabila pa sem 100 g nasekljane temne čokolade.


Pri drugih mafinih sem spet uporabila tretjinsko mešanico, izpustila pa sem temen kakav, da so bili enkrat za spremembo svetli. Dodala sem še merico ruma, nekaj rumove in vanilijeve esence, koščkom mlečne čokolade pa sem dodala še 100 g nasekljane bele čokolade (skupaj torej 200g).


Obe verziji sta za vseh deset prstov obliznit.

Krofi, krapi, bobi ...

... kakorkoli jih že poimenujemo, slastni so. Danes sem se prvič spopadla z receptom za to pustno poslastico. Našla sem ga na Kulinariki, kje pa drugje. In moram reči, da stotnija pozitivnih komentarjev pod receptom ni kar tako. Bom dodala še svojega, ker sem nad rezultatom navdušena.


Iz polovične mase sem ocvrla 15 krofov srednje velikosti, napolnjeni pa so z najboljšo marelično marmelado od moje mami. Kranceljčki so tako luštni, bi me morali videti, ko sem v posodi obrnila prve komade, se mi je kar smejati začelo. Pa tudi strah pred luknjami je bil odveč.


Če ne prej, bo v torek gotovo nastala še kakšna runda. Uživajte v pustnih dobrotah in norčijah!

Škrobni dan ... sojina musaka

Z novim letom sem spet na začetku. V decembru sem poslala mojo ločevalno dieto na dopust, saj so bile skušnjave prevelike. Ampak mi ni žal. Uživala sem ob prazničnih dobrotah, maminem pecivu, čokoladi, čokoladi in ... a sem že omenila čokolado :)

Sedaj je skrajni čas, da se vrnem na stare tirnice. Začenjam seveda od začetka, okrog mojega rojstnega dne in velike noči pa bom pri koncu. In ta ponovni začetek je težji kot oktobra. Še posebej zato, ker se po omarah in v shrambi skriva še toliko sladkarij. Ampak se jim bom uprla, bom, moja trma ni kar tako.

Danes je na sporedu škrobni dan, kamor sodijo tudi stročnice. Iz pečice že diši sojina musaka z jajčevci in bučkami in odločila sem se, da bom meni všečne recepte objavila tukaj, morda pa pridejo prav še kateri izmed vas, saj nekaj nas je trenutno v istem ''zosu''.


Pekač imam velik 25×25 cm in musake bo dovolj za našo družino, pa še za manjši krožnik za mojo večerjo.

Potrebujemo:
- 20 dag sojinih kosmičev
- 1 čebulo
- nekaj strokov česna
- 2 bučki
- 1 jajčevec
- 1 konzervo pelatov
- začimbe po želji (pri meni so to sol, poper, provansalska mešanica, curry, rdeča paprika)

Sojine kosmiče zalijemo z dobrim litrom vrele vode in jih pustimo 10 minut, da se namočijo. Medtem prepražimo sesekljano čebulo, dodamo česen in odcejene sojine kosmiče. Dodamo zmlete pelate in dober dl vode (s katero splaknemo konzervo in mikser) in začinimo po okusu. V drugi ponvi popražimo in malce podušimo na kocke narezane bučke in jajčevec ter to dodamo sojini zmesi. Pretresemo v pekač in pečemo 20 minut na 180-200 stopinjah (oziroma toliko časa, da je še vedno sočno).
Zraven sodi skleda solate, ostali družinski člani pa imajo lahko prilogo po želji (pire krompir ali kaj podobnega).

Ko sem to musako delala prvič, sem jajčevec in bučke narezala na kolobarje in jih popekla na žaru. V pekač sem nato nalagala po plasteh. Najprej zelenjava, potem sojina masa, na vrhu pride sojina masa. Ostalim članom sem vmes dodala še nekaj naribanega sira. Slastno!

Ta musaka je super za tiste ki pogrešajo več mesa. Če bi jaz predse dobila samo naložen krožnik, bi bila prepričana, da jem mleto meso ... morda puranje.

Dober tek!