nedelja, 30. december 2012

Vesolje

Starši poznate obdobja, ki si sledijo pri mulcih, kajne? 

Najprej je bil Strela McQueen, potem dinozavri na 101 način, sledili so gusarji, potem pa kar naenkrat astronavti. Tole zadnje je bilo sploh presenečenje, ker je kliknilo čez noč. Z nakupovalnega izleta z babi se je Aljaž vrnil s knjigo o vesolju. Zanimiva knjigica, se vsi kaj novega naučimo. 



Kmalu je padla odločitev, da bomo naredili planete našega osončja. Oči je poiskal razmerja velikosti, jaz sem iz službe prinesla stiroporaste krogle in akrilne barve, včeraj pa smo skupaj ustvarjali za mizo. Pod stropom otroške sobe sedaj lebdijo planeti in veliko Sonce. Malce drugačna novoletna dekoracija :)



sobota, 29. december 2012

Sladko 2013

Leto se poslavlja. Vsak dela svoj obračun, kaj je naredil, dokončal, kaj mu še ostane za prihodnost, kaj bi še spremenil ... 

Od dneva do dneva je odvisno, enkrat smo bolj zadovoljni, enkrat manj. Pred štirinajstimi dnevi sem bila nad mojim obračunom bolj kislega obraza, danes pa sem kar zadovoljna. Pa se v teh dveh tednih ni kaj bistvenega spremenilo. Le sobota 15. decembra me je napolnila z energijo. Saj veste, vse je fora do polovice polnega ali pa do polovice praznega kozarca. 

Vsem skupaj želim, da bi na svet gledali s pozitivnimi očmi, da bi bili naši kozarci vedno bolj polni kot prazni.

Pa ko sem ravno pri kozarcih. Letos sem za darilca pripravila kozarce s sestavinami za čokoladne mafine. Kot je na FB-ju pokomentirala ena od deklet, mafine je pa res smešno lahko pripraviti. A ni to mal mimo? Menim, da ni. Itak ni fora v mafinih, ampak v tem, da sem si kljub noremu decembru vzela nekaj časa, da mi je uspelo spraviti skupaj te kozarce. Za kaj več žal nisem našla časa. Veliko lažje bi bilo poiskati brezosebna darilca v bližnji drogeriji ali marketu, pa to enostavno nisem jaz. 


Ampak ... v 2013 bomo gotovo imeli veliko več časa za vse naše načrte kajne? In potem pride svizec s svojo čokolado ... 


Pri meni je 100% samo tek, ki je trenutno na dopustu. Prijave za Radence bodo kmalu odprte, potem bo pa že zalaufalo ... korak za korakom, kilometer za kilometrom, kaj bo pa vmes? Bomo videli ;)



P.S. Za vse, ki na fotki ne razberete recepta, ga navajam še tukaj.
Moji kozarci imajo prostornino 7 dl, lahko bi bili tudi malce manjši. Uporabila sem aromatični rjavi trsni sladkor (demerara). Za čokolado pa priporočam slaščičarsko trgovino Pekarne Vrhnika na Brnčičevi v Črnučah. 1 kg kapljic s 50% deležem kakava stane dobrih 6 €. 60 centov za tablico čokolade je zelo ugodna cena, pa še sekljati je ni treba.
Za pisane plasti sem zmešala le različne deleže kakava in moke. V tretjino moke sem dodala večino kakava, v tretjino pa le eno majhno žličko.
Ker uporabljam 100% kakav, so mafini zares zelo močnega čokoladnega okusa.

Čokoladni muffini

200 g moke
dve žlički pecilnega praška
pol žličke sode bikarbone
ščepec soli
dve žlici temnega kakava
100 g sadkorja
100 g čokolade

V kozarcu so že pripravljene vse navedene sestavine, ki jih stresite v skledo. V drugi posodi zžvrkljajte dve jajci, tri žlice olja in 150 ml mleka in vse skupaj zlijte k suhim sestavinam. Premešajte, napolnite modelčke za muffine in pecite 20-25 minut na 180 stopinjah.

petek, 14. december 2012

Sedem let

Kaj je res minilo že sedem let? Kako to, da so naši otroci vsako leto starejši, mi pa ostajamo isti? Če vprašate mene, jih imam še vedno 27, ko pa pomislim še enkrat, sem pri teh letih rodila mojo Niko. Hm, se je čas ustavil? Saj ni pomembno, da se le v srcu počutimo mlade, razigrane, pa je življenje takoj lepše.

Nika ima danes svoj dan, s praznovanjem je začela že zjutraj ob veselju nad prvim darilcem. Nadaljevala bo v družbi sošolk in sošolcev, s katerimi se bo posladkala v razredu in jim razdelila magnetke iz das mase in poservetkanimi motivi sovic.

 


Mislila sem, da jih bomo ustvarjali skupaj z Niko in Aljažem, pa se je ta nor decembrski urnik obrnil malo po svoje. Celodnevni delavniki, moja odisejada z zobarjem in ostale obveznosti so zahtevale svoj davek in otroško sodelovanje se je zaključilo pri valjanju in izrezovanju mase. Včeraj zvečer sem potem še nalepila sličice in magnetke ter privezala pentljice.

Itak se moram pripraviti na nočne ure, ker bom ta vikend bolj malo spala. Ne, ne bom ustvarjala, privoščila si bom ŽUR za mojo 27-letno dušo in srce. Če dobro pomislim, se počutim kot ena 14-letnica, ki omedleva pred koncertom Justina Bieberja. No, nisem ravno tako huda pacientka, da bi mi zmanjkovalo sape, ampak Red X-mas Partyja v dvorani Stožice z Arminom van Buurenom se neskončno veselim. Čaka me vsaj šest ur norenja ob glasnih ritmih glasbe, ki me tudi sicer spremlja na mojih tekaških treningih. 



Da bo mera še bolj polna, grem na žur popolnoma SAMA. Woooohooo, to bo ena posebna izkušnja, ko se bom potopila v pisano množico mladih ljudi. Mladih po letih in mladih po srcu.
Jaz se vidim v obeh skupinah, kaj pa vi?

ponedeljek, 26. november 2012

Srčkasto rdeče - tudi za Horjulčke

Že ob pletenju viola srčka sem vedela, da bo nujno morala nastati še rdeča različica. Ko pa je bila plahtica narejena, se je sama od sebe naslikala še Božičkova rokavička. 


                             

Vse so broškice in prav fajn se nosijo. Ker na srčkih res ne morejo biti samo okrogli gumbki, sem se pozabavala še s srčkastimi.


Ob vsem tem sem nujno morala obnoviti zalogo barv v moji fimo škatli. V njej so se skrivale le umirjene, resne, zemeljske barve. No, sedaj sem poskrbela za mavrico. Zdaj pa veselo na delo!




P.S. Srček in rokavička na skupni fotki sodelujeta na dobrodelnih prazničnih licitacijah za varovance Zavetišča Horjul.


četrtek, 22. november 2012

Fimo pletenje

Ne vem natančno, kdaj sem nazadnje fimala za domačo mizo. V letošnjem letu prav gotovo ne. Mečkanje je bilo 'rezervirano' le za predstavitvene delavnice v okviru službe, doma pa se enostavno nisem mogla pripraviti, da bi se usedla za mizo. Kar se mi dogaja zadnje dni, me je v bistvu presenetilo. 

Kriva je še ena od predstavitev, kjer sem obiskovalkam pokazala izdelavo nakita z razpokanimi zlatimi lističi in osnove dela z zelenim ekstruderjem. Prav s tem zadnjim sem na delavnici želela pokazati še kaj novega in ne le že znanih 'retro' kvadratkastih klobas in polžkov iz špagetkov. Pa sem se spomnila na štrikarije, ki jih prav gotovo poznate z interneta. V brskalnik vtipkate faux knitting polymer clay in ekola, veselo na delo. Da ne bi res kdo mislil, da je ideja moja ;)

Ne, tudi sama sem pogledala navodila, sedaj pa sem enostavno padla not in komaj čakam, da skombiniram meni ljube barve. Prvi sta bili melirano siva in vijolično-roza, potem pa še meni najljubša turkizna z oranžno. 

In prav fino se mi zdi, da se je po dolgem času za mojo mizo ustavil čas in se že obrne datum, preden se spokam v posteljo. Moram izkoristiti, dokler me drži, ker vprašanje, kdaj bom potem spet tako not padla. Je pa res, da mi gre na roko letni čas, ker po tej vlagi in temi se mi enostavno ne da laufat, pa mi potem nekaj časa ostane. Sem na tekaškem dopustu. Bom že kasneje not prinesla ;)

Pa še slikice ;)


 
 






ponedeljek, 19. november 2012

Šolski tabor

Se spomnite, ko smo v naših osnovnošolskih letih imeli poletno in zimsko šolo v naravi? V četrtem in petem razredu ... in to je bilo to. Moja dva čmrlja sta že stara mačka, kar se tega tiče, saj sta z večdnevnimi izleti začela že v vrtcu. To me veseli, saj nihče nima težav z odhodom od doma in se vedno zelo veselita in odštevata dneve do odhoda.


Danes je moja Nika odšla na petdnevni tabor v Črmošnjice. Držim pesti, da bodo imeli suho vreme, itak pa vem, da bodo uživali v vsakršnem vremenu.


Za morebitno krizo sredi tedna smo morali starši pripraviti razglednico, ki jo bodo otroci prejeli ''po pošti''. Da ne bi bila kovačeva kobila bosa, sem včeraj zvečer sestavila voščilnico za Niko in komaj prepričala Aljaža, da ji ni izdal skrivnosti. Za večjo pristnost sem kuverto opremila z žigom. Sicer ni pravi poštni, ampak mislim, da bo tokrat fora še vžgala, naslednje leto pa ne več.



nedelja, 11. november 2012

Moja judoistka




Čez dober mesec dni bo moja prvošolka dopolnila sedem let. Že nekaj let pred vstopom v šolo je sanjarila o vadbi ritmične gimnastike, ki jo je spoznavala ob pripovedovanju starejše prijateljice. Septembra smo se na Luninem festivalu ustavili na predstavitvi Sankukai karateja in moram reči, da sta bila oba otroka navdušena. 

''Mamiiii, a bi lahko trenirala karate?''
''Počakaj, da začneš z ritmično gimnastiko, nočem, da bi bila že v prvem razredu preobremenjena s krožki.''

OK, se je hitro spirjaznila. Pa čez dober teden prisanja domov:

''Mamiiii, smo imeli danes na obisku trenerja juda, a veš, kako je bilo fino. Saj vem, da imam že ritmično gimnastiko, ampak je bilo res takoooo fino.''

Pa smo malo preštudirali urnik in ker se vse interesne dejavnosti odvijajo v času podaljšanega bivanja, sem pristala, da poskusimo še z judom. Ni mi žal. V teh dveh mesecih opažam, kako je napredovala pri koordinaciji gibov, pri fizični pripravljenosti, samozavesti, nasploh kaže veselje do ukvarjanja s športom. 

Sicer tega ne pripisujem samo treningu juda, tudi to ji je zelo všeč, da mami teče :) Pa zadnje čase bi do neskončnosti skakala s kolebnico, vsak trenutek izkoristi za poskakovanje, zajčica moja :)

Prvi mesec sem vztrajala pri mišljenju, da se nam z nakupom kimona ne mudi, ko pa je nekega dne prilebdela domov na oblaku ponosa, ker je prvič premagala sošolca, sem šla tudi jaz v akcijo. Nikoli ne bom pozabila preobrazbe in njenega izraza, ko je prvič oblekla kimono. Pa to je bila popolnoma druga punca! Bojevita, z močnim pogledom, da se je kar ustrašiš.

V glavnem, danes smo se udeležili 1. kola šolske judo lige. Zanimiva, zabavna, pozitivna izkušnja. Dve uri smo preživeli v športni dvorani, gledalci smo se zabavali ob ogrevanju naših malih judoistov. Meni je šlo na smeh, ko so iz zvočnikov zadoneli ritmi Gangnam styla, ampak kaj hočemo, tudi judoisti morajo biti v koraku s časom.

 

Sledila je prva borba - dvoboj za ščipalko. Sodnik tekmovalcema pripne ščipalko na desno hlačnico nad peto. Ko sta oba pripravljena, se usedeta s hrbti skupaj in na sodnikov znak se borba prične. Zmaga tisti tekmovalec, ki nasprotniku prvi vzame ščipalko s hlačnice. Izvedejo se do trije dvoboji, za zmago štejeta dva dobljena. Na koncu je Nika v svoji skupinici osvojila tretje mesto.




Všeč mi je, da je bila njena prva tekma tako igrivega značaja. Dobila je pozitivno izkušnjo in pravi, da bo z veseljem nadaljevala. Čez mesec dni nas čaka 2. kolo šolske judo lige.




torek, 30. oktober 2012

Maratonska objava - 2. del

Najprej se vam zahvaljujem za vso podporo in veselje, ki ga delite z mano. 

Nedeljska evforija je že popustila, s stricem muskelfibrom tudi lepo sodelujeva in čez nekaj dni ga bom brcnila iz hiše. Dan po maratonu sem preživela v savni in vročina mi je zelo dobro dela. Ko so bile mišice segrete, bolečine skoraj ni bilo, no, ko sem se ohladila, pa sem z ležalnika spet vstajala kot stara mama. To sem vzela v zakup že takrat, ko sem se odločila, da bo tek postal del mojega življenja, zato bolečih mišic ne pojmujem kot nakaj groznega, ampak se čez dan večkrat nasmejim moji lesenosti. Dobro vem, da sem za bolečine kriva sama, ker sem z glavo rinila skozi zid in v razmeroma kratkem času hotela doseči to, kar sem.

Bi pa rada poudarila, da je to šele tretji resnejši muskelfiber v letošnjem letu. Prvi je bil po 21 km v Radencih, a je izzvenel po treh dneh ... tudi s pomočjo savne. Drugi je bil po 21 km na Ptuju, a je tudi trajal le dva dni. Trenutno bolečim mišicam pa dajem še dva dneva, da se unesejo.

Pa v letošnji tekaški sezoni nisem tekla samo teh treh razdalj. Povzamem lahko, da imam boleče mišice le po tekmah, ker, kadar sem tekla 21 km za trening, pa tudi, ko sem tekla 32 km, bolečin ni bilo. Vsaj omembe vredne niso bile. Mišice sem le rahlo čutila. Ko tečem z množico ljudi, je intenzivnost popolnoma drugačna in takrat res dam vse od sebe, pa saj temu so te prireditve tudi namenjene ... testu samega sebe.

Vesela sem, da sem spoznala, kaj ti takšne množične prireditve lahko dajo, seveda, če si sam dovolj odprt, da znaš to sprejeti. Ogromna količina pozitivne energije je prva stvar, srečanje z množico enako mislečih, nasmejanih ljudi, fantastičen občutek, ko pretečeš ciljno črto in veš, da ti je uspelo ... Glede zasvojenosti te vrste nimam nič proti, še posebej, ker me pri tem podpirajo tudi moji domači. Pa to ne pomeni, da bom sedaj vsak drugi vikend odsotna od doma, sploh ne! Tri, štiri tekaške prireditve pa so ravno prav, da imam začrtane cilje, ki jih želim doseči in zaradi katerih potem lahko vztrajam. Ker takšne vrste zasvojenka, da bi tekla zaradi teka samega, pa še vedno nisem :) Če bi mi postavili na izbiro tekaško popoldne ali čvek s prijateljicami ali branje knjige v viseči mreži, na prvo žogo definitivno ne bi izbrala teka. Ker pa vem, kaj želim s tekom doseči, se lažje zbrcam od doma. In občutki po opravljenem treningu so fenomenalni ... čas za čvek in branje pa se najde kljub temu ;)

Sedaj sledita dobra dva meseca tekaškega dopusta. To pa ne pomeni, da ne bom migala. Bom. V kleti. Še en dokaz, da nisem tekaški fanatik. Ko je zunaj turobno, mrzlo vreme, me prav nič ne vleče ven. Lansko leto je bila pavza kar dolga, tam od novembra do februarja sem šla le ene trikrat na tek. Letos nameravam to popraviti z dvomesečno zeeeeloooo intenzivno vadbo Insanity, ki sem se je lotila že v avgustu, vendar sem ugotovila, da mi ne znese istočasno izvajati tega in tekaških treningov. Ker je bil maraton v prvem planu, je Insanity moral počakati. No, naslednji teden začnem :)

Torej, kaj bi bil zaključek? Še vedno sem odločena, da se vidimo naslednje leto na Ljubljanskem maratonu, med letom pa na nekaj polovičnih razdaljah.

Z nasmehom se spomnim, kako je tudi moj tekaški motivator Rafael, preden me je spoznal v živo, dvomil v moj uspeh. No, potem, ko sva skupaj pretekla 21 km na Ptuju, je spoznal mojo trmo in odločenost, da grem do konca. Po pravici povedano, sem takrat še sama malce dvomila vase, vendar si tega nisem hotela priznati. Takrat mi je rekel: OK, maraton že, samo glej, da ne bo to tvoj prvi in zadnji ... da ne boš v cilju rekla ''Nikoli več!'' 

Bil je prvi, zagotovo pa ne zadnji, veselim se vsakega naslednjega!

nedelja, 28. oktober 2012

Moj prvi maraton

Ta naslov si zagotovo zasluži, da odpihnem prah, ki se je nabral tukaj od meseca junija.


Tudi moji tekaški treningi so malce krivi, da nimam več dovolj časa za vse, kar bi rada zapisala. No, po današnjem dnevu si bom privoščila nekaj zasluženega tekaškega dopusta, saj takšne zimske temperature res niso najbolj prijetne. Seveda je današnji dan izvzet, kajti bil je prekrasen! 

Zjutraj ob dvigu rolete me je za sekundo preplavil občutek nelagodja, ki pa sta ga hitro pregnala Nika in Aljaž s svojim radostnim vzklikanjem: ''Sneeeeg jeeee!'' Kdo bi lahko ostal slabe volje ob pogledu na vesele otroške obrazke ;) Itak sem bila že ves teden trdno odločena, da grem teč v vsakem vremenu. Konec koncev je bilo današnje vreme zagotovo boljše kot sobotno, ko se je z neba zlival dež. Snežinke so pričarale romantično vzdušje, ki ga ni zmotila niti moča v supergah. Že med ogrevanjem sem namreč zaružila v lužo v parku za parlamentom in moji prstki so se danes prav lepo omehčali. K sreči sem preživela brez žuljev.

S seboj sem imela veliko črno vrečo za smeti, ki sem si jo med smehom nataknila preko glave in se smehljala vse do štarta. Je bilo pa kar veliko tekačev okrog mene enakih misli - poceni in praktičen ''anorak''.

 

Na slikci sem na štartu skupaj z Rafaelom, tudi enim od mojih tekaških motivatorjev. Res, tekači so super družba!

Na štartu nas je spodbujala skupina The Strojmachine (moram kmalu spet na kak njihov koncert, ker so res svetovni!). In tekli smo dobesedno pod njimi, oder se je namreč dvigal nad Slovensko cesto. Noro!


Prvih 21 km je moje misli zaposlovalo to, da moram ujeti limit za 2. krog - 2 uri in 15 minut. To mi je lepo uspelo, saj je bil vmesni čas na polovički 2:10:52. Tekla sem lepo svoj tempo, s slušalkami v ušesih, pridno sem na vsaki okrepčevalnici popila nekaj požirkov vode in na vsakih 5 km pojedla pol mandarine in 2 kocki sladkorja. Za čokolado je bilo premrzlo, je bila gumijasta in skoraj brez okusa.

Ob progi pri Drami me je čakal moj mož z rezervnimi oblačili, vendar preoblačenje ni bilo potrebno. Vase sem stresla le vrečico magnezija v prahu in odtekla naprej.

Joj, seveda ne smem pozabiti, kako svetoven je občutek, ko se na križišču pri Plavi laguni proga razdeli na dva dela za tekače na 21 km, ki jih čaka še dober km do cilja in na polne maratonce ki smo tekli po desni strani. Kako malo nas je bilo, je pa res, da sem tekla bolj pri repu ;)

Zlagala bi se, če bi rekla, da sem tekla brez vsakršnih težav. V prvem krogu že, za drugi krog pa priznam, da sem skoraj ves čas čutila mišice v nogah. Ni bilo nevzdržno, so me pa opominjale, da mi manjka kilometrina. Ampak, kaj čmo, proti moji trmi tudi jaz nimam šans. Kilometrina pa tudi še pride ;)

Seveda je bila moja motivacija tudi ta, da sebi in vsem okrog mene dokažem, da se da maraton preteči tudi kljub le letu in pol teka. Res je, prvi kilometer po mojih najstniških letih (ko smo tekli v šoli pri telovadbi, sama doma nikoli nisem) sem pretekla med prvomajskimi prazniki lansko leto. In v začetku novembra bo torej minilo natanko leto in pol, odkar tečem. Kratek koledarski povzetek bi bil takšen:
- maj 2011 ... prvi kilometri
- junij 2011 ... DM tek na 5 km
- dva meseca priprav za tek na 
- 10 km na 16. Ljubljanskem maratonu oktobra 2011
- paaavzaaa :)
- 12-tedenski trening za
- 21 km na Maratonu treh src v Radencih 19. maja 2012
- vmes aprila 10 km na domačem Molniškem teku
- junij 2012 - 10 km na DM teku
- 16-tedenske priprave (izvedene polovično)
- med priprave sodi 21 km na Ptujskem polmaratonu
- 17. Ljubljanski maraton 42 km

S tem v mislih mi je moj čas 4:56:10 zelo všeč. Naslednje leto ga izboljšam, ker vem, kje sem ga biksala pri letošnjih treningih in kakšen minus sem si nabrala pri predvidenih pretečenih kilometrih.

Dokazala sem, da je maraton moč preteči ''z glavo'' in brez mučenja. Moja pozitivna motivacija je bila na visokem nivoju in nisem si dopustila temnih misli, da mi pa morda ne bi uspelo. Tudi glasba z mojega MP3 predvajalnika je odigrala ogromno vlogo. 

 

Največja zahvala gre seveda moji družini, ki mi omogoča, da se lahko odpravim na tekaški trening. Brez njih tega ne bi bilo!

sreda, 13. junij 2012

Tri lončnice in metuljček



Po naročilu sem posadila pisane rožice v tri cvetlične lončke. Kot pozornost ob koncu leta jih bodo dobile tri vzgojiteljice.

Kaj mi je tokrat najbolj všeč? Listki. Ker nimam nobene pametne šablone, z izštancanimi dreveščki pa se mi ni dalo ubadati, sem uporabila kar pikast trakec. Pa se mi zdi, da zelo luštno izpade :)




Tukaj pa je še zgodbica o ''nikoli ne reci nikoli''. 

Pa saj niti ne vem, če sem res kdaj rekla, da jaz pa že ne bom imela reliefnih ali izrezovalnih šablon. Kakorkoli že, precej dolgo sem se jim upirala, sedaj pa imam doma prvi dve. 
Hm, se lahko izgovorim na službo? Saj veste, kako težko je, ko pride v trgovino nova pošiljka, pa je treba vse razpakirati in mi iz škatle sto in en lep pripomoček za ustvarjanje kliče: ''Vzemi mene, vzemi mene ...'' Tokrat sem popustila ... :)




petek, 08. junij 2012

Marjetice


Danes sem imela najboljši namen malce pospraviti po mojem razsutem kotičku. Pa sem se najprej odpravila na mojo gozdno stezo, potem pa je prispela prošnja za voščilnico, ki bo izročena že danes. Zaloga ... na totalni nuli. Ker sem imela material od včerajšnjih albumov še ves razstavljen, sem na hitro sestavila enostavno, a lepo voščilnico.

Recept:
bela osnova + oranžen tonpapir + zelen tonpapir + obojestranska samolepilna folija in enake vrste trak + potiskana organza + oranžen pikast trakec + pikapoka + 10 minut časa :)

Rezultat:
luštna voščilnica in še vedno razsut ustvarjalni kotiček.

četrtek, 07. junij 2012

Aljaževi Ježki


Ta teden je prišlo na vrsto druženje z Aljaževimi Ježki, njihovimi starši in vzgojiteljicama Barbaro in Mihaelo. Tudi ta skupina se poslavlja od vrtca in jeseni vstopa v šolo, Aljaž pa bo še eno leto počakal in spoznal nove prijatelje.


Tudi tokrat sem se javila za izdelavo skupnega darila, dveh spominskih albumov. Vsak od otrok je na A4 list papirja odtisnil svojo dlan, prilepil fotografijo, po želji še kaj narisal in dopisal, kaj mu je pri vzgojiteljici všeč. 

 

 


Moja naloga je bila potem te liste spraviti in sestaviti v končno obliko albuma. Čeprav je vse zelo ''osnovno'', z enostavnimi papirji in pisanimi trakci, je bilo dela kar precej. Končni rezultat pa je zelo lušten in bo Barbari in Mihaeli v ljub spomin. Izjave otrok so res domiselne, iskrene in v srce segajoče. Že jaz, ki sem bila le ''stranski opazovalec'' sem bila ganjena ob prebiranju, kako bo šele vzgojiteljicama, ki sta s celo skupino res lepo povezani.





Draga Barbara in Mihaela, HVALA!

nedelja, 03. junij 2012

Moj 2. DM tek - še kdaj?

Včeraj smo ženske spet preplavile ljubljanski park Tivoli, tokrat v živo roza majčkah. Tako kot lansko leto smo tudi letos spoznavale čare blata 'a la Rock Otočec'.

Sama sem se v izogib lanski gneči na progi, v pričakovanju za odtenek manjše gneče prijavila na 10-km razdaljo. Majčkeno me je skrbelo, ker sem v teh dveh tednih po Radencih tekaške treninge pustila ob strani, a so bile skrbi odveč. Progo sem pretekla brez težav, tudi na klancih proti Rožniku in Šišenskemu hribu ni bilo panike. Očitno je kilometrina, ki je letos že za mano, za takšno razdaljo dovolj dobra podlaga.

Ne vem, kje se je letos izgubilo tisto nestrpno pričakovanje štarta, tudi na ogrevanju nisem tako 'not padla' kot lani. Samo čakala sem, da že enkrat poči pištola in gremo dalje :) In smo šle. Lepo počasi. Nisem se hotela postaviti v prve vrste in mogoče je bila to moja napaka. Ampak OK, ne bom zdaj na dolgo in široko razglabljala. Zaenkrat sem se odločila, da DM tek postavim na pavzo za nedoločen čas. Sama se ga ne bom več udeležila. Šla bom še kdaj, če bo katera od prijateljic potrebovala družbo za svoj prvi tek, pa seveda čez nekaj let, če bo na teku za velike punce sodelovala moja Nika.

Pa da ne bo pomote, ni me motila gneča na štartu, kjer nas je bilo na kupu okrog 8000. Samo proga je preozka, da bi lahko tekla po svoje. Zadihala sem šele, ko smo pritekle na Večno pot in sem lahko stopila na cesto, ki se je zazdela takooo široka :)

Na koncu se je izkazalo, da smo na 10-km progi pretekle le 9200 metrov, ker organizator zagovarja tek v naravi in bi dodatnih 800 metrov asfalta to izničilo ali kaj? No ja, z mojim časom sem kljub temu zadovoljna, sploh pa s tem, da sem se danes zbudila brez muskelfibra. Tako da jutri počakam, da gre mimo napovedan dežek, potem pa spet veselo na trening.


Za zaključek smo včeraj z Niko in Aljažem pretekli 400 m Oskarjevega teka, Nika zadnjič v mojem spremstvu. Ker v jeseni vstopa v šolo, bo tekla le še s 'ta velikimi' otroki, starši pa jo bomo pričakali v cilju.

Ker bo jutri ravno leto dni od lanskega DM teka in ker je moje vzdrževanje teže z večinskim ločevanjem hrane še vedno aktualno (takšno bo tudi ostalo!) si tukaj v opomin nalepim še eno ''prej/potem'' fotko. Ja, kar zmrazi me in vedno težje se gledam na starih fotkah. Nikoli več nazaj!


13.4.2009   -   4.6.2011   -   2.6.2012


sreda, 30. maj 2012

Nikini Metulji


Danes smo preživeli krasno popoldne v družbi Nikinih vzgojiteljic, sovrtičkarjev in njihovih staršev.

Metulji se to poletje poslavljajo od vrtca in odhajajo v šolo. Pa ne bom razglabljala o tem, kam je šel ves ta čas, ker nam je to vsem jasno, kajne?

Ko smo se starši začeli dogovarjati glede zaključka, nisem mogla iz svoje kože in sem se javila, da izdelam skupno darilo za Cvetko in Vesno. V teh letih, ko so naši otroci obiskovali vrtec, sta jim dali veliko. Imamo to srečo, da živimo na obrobju mesta, v bistvu že na vasi, obkroženi s travniki, njivami in gozdom. Zaradi tega so otroci ogromno časa preživeli zunaj, na sprehodih po bližnji okolici, po trim stezi, pod Urhom. 

Letos imajo cel projekt lastnega vrtička, ki ga obdelujejo na bližnji njivi enega od sovrtičkarjev. Posejali in posadili so vse sorte vrtnin in sedaj pridno hodijo na vrt, pulijo plevel, opazujejo, kako se rastline razvijajo in komaj čakajo, da bodo lahko grizljali redkvico in si pripravili čisto svojo solato.

Dostikrat so se sprehodili do sadovnjaka, ki ni tako blizu in tam so jim Lukovi starši omogočili obiranje češenj, sladkali so se z domačimi jagodami in še in še. Res jim je bilo lepo. 

Lansko leto so na enem od travniških sprehodov naleteli na čebele, ki so rojile pod drevesom. Še sama tega nisem nikoli videla, tako da jim kar zavidam za vse te trenutke v naravi. 

Kaj sploh hočem povedati z vsem tem? 
Ni mi bilo težko preživeti dveh večerov, ki sta se zavlekla čez polnoč, da sem sestavila dva spominska albumčka s fotografijami in risbicami otrok. Lep spomin na lepa leta, ki so jih preživeli skupaj. Definitivno si Cvetka in Vesna zaslužita takšno posebno darilo.

Ideja je Špelina. Že lansko leto, ko sem spremljala njene objave, sem vedela, da mi bodo prišle prav v letošnjem letu :) Hvala Špela!

 

 

 

Velikost albuma je nekje 18×18 cm. Vsak otrok je narisal risbico velikosti A5 formata, ki sem jo položila v žepek za fotografijo. Starši so poskrbeli za fotografije. Pozitivno pisane barve papirjev so bile kot nalašč za otroški album.

 

Vesela sem, da mi je tako lepo uspelo in mislim, da sta tudi prejemnici zadovoljni. 

Draga Cvetka, draga Vesna, hvala vama za vse, kar sta uspeli naučiti naše mulčke. Z vama so preživeli res velik del svojega otroštva!


To pa je moja Nika s svojo prvo simpatijo. No, sedaj sta le še dobra prijatelja :)

 


Da bo mera polna, sem za na zabavo spekla še sočne kocke iz pomarančnega biskvita z malinami in temno čokolado z 72% kakava.  Polno vitaminov in antioksidantov za zdravje ;)


Dodajam še približen recept, ker za osnovo sem vzela recept za mafine, pa sem potem malo ''na uč'' dodajala.

30 dag moke (1/3 je bila pirine polnozrnate)
1/2 vrečke pecilnega
žlička sode bikarbone
ščep soli
pet žlic kristalnega sladkorja (tehtnici je crknila baterija)

3 dl stisnjenega pomarančnega soka
1/2 ampule s pomarančno aromo (nisem imela eko pomaranč, da bi naribala lupinico)
2 jajci
6 žlic olja

20 dag temne čokolade
20-30 dag zmrznjenih malin

V večji posodi premešate vse suhe sestavine + sesekljano čokolado. V drugi posodi zžvrkljate jajci, dodate pomarančni sok z esenco/lupinico in olje. Tekoče sestavine dodate k suhim, premešate in v zmes vmešate še maline (lahko jih nadomestijo tudi borovnice, višnje ... po želji). Če se vam zdi masa preredka, lahko dodate še kakšno žlico moke (odvisno od velikosti jajc)

Pečete v pekaču 30*40 cm na 180 stopinj približno pol ure.
Lahko pa s to maso napolnite modelčke za mafine.

Namesto pomarančnega soka lahko uporabite tudi jabolčni ali kateri drugi sadni sok ... eksperimentirajte ;)