nedelja, 28. oktober 2012

Moj prvi maraton

Ta naslov si zagotovo zasluži, da odpihnem prah, ki se je nabral tukaj od meseca junija.


Tudi moji tekaški treningi so malce krivi, da nimam več dovolj časa za vse, kar bi rada zapisala. No, po današnjem dnevu si bom privoščila nekaj zasluženega tekaškega dopusta, saj takšne zimske temperature res niso najbolj prijetne. Seveda je današnji dan izvzet, kajti bil je prekrasen! 

Zjutraj ob dvigu rolete me je za sekundo preplavil občutek nelagodja, ki pa sta ga hitro pregnala Nika in Aljaž s svojim radostnim vzklikanjem: ''Sneeeeg jeeee!'' Kdo bi lahko ostal slabe volje ob pogledu na vesele otroške obrazke ;) Itak sem bila že ves teden trdno odločena, da grem teč v vsakem vremenu. Konec koncev je bilo današnje vreme zagotovo boljše kot sobotno, ko se je z neba zlival dež. Snežinke so pričarale romantično vzdušje, ki ga ni zmotila niti moča v supergah. Že med ogrevanjem sem namreč zaružila v lužo v parku za parlamentom in moji prstki so se danes prav lepo omehčali. K sreči sem preživela brez žuljev.

S seboj sem imela veliko črno vrečo za smeti, ki sem si jo med smehom nataknila preko glave in se smehljala vse do štarta. Je bilo pa kar veliko tekačev okrog mene enakih misli - poceni in praktičen ''anorak''.

 

Na slikci sem na štartu skupaj z Rafaelom, tudi enim od mojih tekaških motivatorjev. Res, tekači so super družba!

Na štartu nas je spodbujala skupina The Strojmachine (moram kmalu spet na kak njihov koncert, ker so res svetovni!). In tekli smo dobesedno pod njimi, oder se je namreč dvigal nad Slovensko cesto. Noro!


Prvih 21 km je moje misli zaposlovalo to, da moram ujeti limit za 2. krog - 2 uri in 15 minut. To mi je lepo uspelo, saj je bil vmesni čas na polovički 2:10:52. Tekla sem lepo svoj tempo, s slušalkami v ušesih, pridno sem na vsaki okrepčevalnici popila nekaj požirkov vode in na vsakih 5 km pojedla pol mandarine in 2 kocki sladkorja. Za čokolado je bilo premrzlo, je bila gumijasta in skoraj brez okusa.

Ob progi pri Drami me je čakal moj mož z rezervnimi oblačili, vendar preoblačenje ni bilo potrebno. Vase sem stresla le vrečico magnezija v prahu in odtekla naprej.

Joj, seveda ne smem pozabiti, kako svetoven je občutek, ko se na križišču pri Plavi laguni proga razdeli na dva dela za tekače na 21 km, ki jih čaka še dober km do cilja in na polne maratonce ki smo tekli po desni strani. Kako malo nas je bilo, je pa res, da sem tekla bolj pri repu ;)

Zlagala bi se, če bi rekla, da sem tekla brez vsakršnih težav. V prvem krogu že, za drugi krog pa priznam, da sem skoraj ves čas čutila mišice v nogah. Ni bilo nevzdržno, so me pa opominjale, da mi manjka kilometrina. Ampak, kaj čmo, proti moji trmi tudi jaz nimam šans. Kilometrina pa tudi še pride ;)

Seveda je bila moja motivacija tudi ta, da sebi in vsem okrog mene dokažem, da se da maraton preteči tudi kljub le letu in pol teka. Res je, prvi kilometer po mojih najstniških letih (ko smo tekli v šoli pri telovadbi, sama doma nikoli nisem) sem pretekla med prvomajskimi prazniki lansko leto. In v začetku novembra bo torej minilo natanko leto in pol, odkar tečem. Kratek koledarski povzetek bi bil takšen:
- maj 2011 ... prvi kilometri
- junij 2011 ... DM tek na 5 km
- dva meseca priprav za tek na 
- 10 km na 16. Ljubljanskem maratonu oktobra 2011
- paaavzaaa :)
- 12-tedenski trening za
- 21 km na Maratonu treh src v Radencih 19. maja 2012
- vmes aprila 10 km na domačem Molniškem teku
- junij 2012 - 10 km na DM teku
- 16-tedenske priprave (izvedene polovično)
- med priprave sodi 21 km na Ptujskem polmaratonu
- 17. Ljubljanski maraton 42 km

S tem v mislih mi je moj čas 4:56:10 zelo všeč. Naslednje leto ga izboljšam, ker vem, kje sem ga biksala pri letošnjih treningih in kakšen minus sem si nabrala pri predvidenih pretečenih kilometrih.

Dokazala sem, da je maraton moč preteči ''z glavo'' in brez mučenja. Moja pozitivna motivacija je bila na visokem nivoju in nisem si dopustila temnih misli, da mi pa morda ne bi uspelo. Tudi glasba z mojega MP3 predvajalnika je odigrala ogromno vlogo. 

 

Največja zahvala gre seveda moji družini, ki mi omogoča, da se lahko odpravim na tekaški trening. Brez njih tega ne bi bilo!

13 komentarjev:

dunja pravi ...

Neža, lahko rečem samo BRAVO!!!!!!!

Čarobna hišica pravi ...

Prav res en velik BRAVO!!!! ... ker si ga res zaslužiš ... pa saj sama najbolj veš kako je s tem ... le tako naprej ...

Kefa pravi ...

Neža...to je izjemen dosežek. Iz srca ti čestitam. SUPER SI. Za zgled vsem nam. Hvala, ker zgodbo deliš z nami.

Simona pravi ...

Bravo bravo, čestitam

Janja pravi ...

Čestitam!

helena pravi ...

Ja Neža, kapo dol in globok priklon! Ni vse samo v maratoni tisti dan, kot praviš so glavne priprave.... in kako naporno je včasih "oddelati" trening, ker bi mogoče rajši kaj drugega, ali se nam ne da, ali bi.... Super je, da si imela cilj, ker to se mi zdi je pa največji "motor". Super si!

Alexandra G.D. pravi ...

Čestitam.

iris pravi ...

čestitke od srca! vem, kako težko je to in da maraton niso "mačje solze".
sama nisem imela dovolj motivacije, da bi šla vsaj na 10 km, o 42 niti ne razmišljam.
letos enostavno nisem veliko pretekla.
še entrakt - KAPO DOL !!!!!!

Marna pravi ...

Neza, izjemno! Zmagovalka si! res vse pohvale za tvojo vztrajnost in pozitivo. Obcudujem te, res!
Lp

an-ja pravi ...

Vse pohvale in čestitke, zaidanja vredna trma si!!!

Barbi pravi ...

Neža, tvoja trma je dragocena. Drži se je, ker te bo še daleč prignala. Čestitam ti za lep dosežek in hkrati želim, da zasvojenost s tekom traja še naprej. Vem, kakšni fajn občutki so, ko dosežeš zadan cilj in res poklon za 42 km. Ti si tista "taprava" zmagovalka, ne 19-letni Etiopijec. :D

ime rože pravi ...

Čestitke tudi z moje strani! Danes si pod vplivom velikega zanosa in tako študiraš že na nov maraton,...ej,... tek pa tudi ni vse in nobena zasvojenost ni zdrava, zato ti je jaz ne priželim! Na svetu so tudi druge fajn reči, je pa fino migat, to se mora! Veliko tekaških užitkov, ki ni nujno da so uspehi in rekordi in še več ustvarjalnih trenutkov in družinskega veselja ti želim!

Urska Sumljak pravi ...

Bravo,bravo:))