IndigoBlu

Naslednji teden bo pri nas v Rayherju še bolj ustvarjalno kot običajno. Včasih se vprašam, če je to sploh lahko mogoče, saj že tako ves čas nekaj brkljam, lepim, mečkam in ustvarjam. Komaj čakam, da se od mentorice iz Velike Britanije naučim novih trikov in spoznam možnosti uporabe materialov, ki jih najdemo pri nas na Mali ulici.

 

Obiskala nas bo predstavnica podjetja IndigoBlu, med njihovimi izdelki pa med drugim najdemo čudovite gumijaste štampiljke in nekaj jih je že našlo nov dom pri meni. Le še na uporabo čakajo.

Moja naloga je bila, da pripravim izložbo, kjer bo predstavljen IndigoBlu slog ustvarjanja. Začela sem z ozadjem. Na kapa plošče sem nalepila časopisne izrezke in tako pripravljeno ozadje potiskala s štampiljkami. Dodala sem male baročne okvirčke in s sodelavci smo prišli do zaključka, da bi bile takšne ''tapete'' tudi doma prav super. 

Za predstavitev uporabe štampiljk sem naredila še dve strani scrapbook albuma, kjer sem za dekoracijo uporabila tudi dva medaljončka. 

 

Ko sem začela okraševati z zlatimi lističi, za katere so pri IndigoBlu razvili zanimiv način nanosa, me je to tako pritegnilo, da sem lističe uporabila še pri dekoraciji črne pole papirja. Ko enkrat začneš, ne moreš nehati :)

IndigoBlu je tudi ta drevešček, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled že spomladi.

Pretekli vikend smo imeli v Rayherju interno izobraževanje in na predavanju sem dobila potrditev tega, kar že dolgo vem. Ustvarjanje je balzam za dušo, terapija za naše živce in dejansko zdravi. Med ustvarjanjem se sproščajo endorfini in zadovoljstvo ob zaključenem projektu je neizmerno. Tako tudi nova izložba ni mogla dočakati fotkanja s pravim fotoaparatom in sem vse poslikala s telefonom. Zato tudi slabša kvaliteta fotk. In opravičilo vsem, ki sem jih zasula z MMS-i, ampak enostavno mi endorfini niso dopustili, da bi se ustavila in sem jih morala poslati :)

Ja, vem, da imam srečo, ker delam v službi, ki mi omogoča takšno izražanje in hvala vsem, ki to opazijo. Nimajo vsi takšne sreče in zato to še toliko bolj cenim!

Medaljončkanje

Kako je meni luštno! Novostim, ki so za preizkusiti, sploh ne pridem do konca. Ta teden so to medaljončki in dodatki iz Rayherjeve ''vintage kolekcije''. Prvi dan sem se še malce bremzala, včeraj pa sem si dala duška. Pripravila sem si scrapbook papirčke z luštnimi motivi in potem se nisem mogla ustaviti. Preizkušala sem različna lepila in lake, da se dobro pripravim na predstavitveno delavnico prihodnji četrtek. 

Všeč mi je, da lahko sestavim šmensi uhančke, šmensi stopnja pa je predvsem odvisna od vzorčka uporabljenega papirja.

 

Potem so tukaj ljubki prstančki s cvetličnim vzorčkom, tako 'mehko' nosljivi in že vem, da bodo za zraven nujni gumbkasti uhančki.

 

 

Vintage videz pride najbolj do izraza pri damskem prstančku in mističnem obesku.

 

Priznam, včasih je za spremembo luštno ustvarjati takšen ''instant'' nakit, ko samo sestaviš kupljene delčke, me pa že pošteno srbijo prsti, da medaljončke skombiniram s poli maso.

Album za tri srčke

Kako všeč mi je, kadar z naročnico deliva podoben okus glede okraševanja izdelkov.  Naredila sem mini album s fotografijami treh otrok. Glavna zvezda je najmlajši Miha, dužbo pa mu delata še veliki brat in sestrica. 

 

Urša mi je rekla, naj naredim nekaj luštnega, ne preveč načičkanega in mislim, da mi je lepo uspelo. Izbrala sem pastelno rumeno osnovo in drobno-kockast papir v nežno rumeni in modri barvi. Kot dodatek so se super izkazali izsekani pisani krogci, ti so prav tako del  zanimivega scrapbook papirja, ravnopravšnji za mojo štanco. Na strani sem nalepila še pikaste trakce in pentljice in okrasja je bilo dovolj. 

 

Fotografije so bile v osnovi velike 10×15 cm in kar nekaj časa sem rabila, da sem s škarjami pogumno zarezala vanje. Če bi jih pustila takšne, kot so bile, bi bil albumček prevelik, sedaj pa je njegova velikost 17×17 cm. 

Pa še dodana vrednost: 

Fotografije je posnel super fotograf Matic Kuder, ki dela res lepe družinske in otroške fotografije. Sama sem že pred časom odkrila njegov blog s poročno fotografijo, ob katerem sem si zaželela, da bi se  sama kar še enkrat poročila. 

No, spomladi se zagotovo z mojo družino dogovorim za eno seanso v naravi.

Tale albumček je Matic prišel pofotkat kar k meni domov. Lepo vas vabim na obisk njegove FB strani FotoSTUDIO.si, morda pa tudi vas zamika, da bi tako lepe fotke krasile domačo steno. Za izdelavo albumčka lahko pa mene pocukate za rokav ;)

Scrapbook po moje

Ko sem lansko leto pokazala album, ki sem ga naredila za očijevih 70 let, si ga je prijateljica Helena dobro zapomnila. Že takrat mi je namignila, da bo čez leto dni potrebovala nekaj podobnega za taščinih 60 let. 

Zbrala je družinske fotografije, pri ožji družini slavljenke (mama, teta, sinovi, sestre in brat) pa je zbrala tudi voščila, ki so priložena njihovim fotografijam. Zdi se mi, da so prav ta voščila prispevala k temu, da je nastal krasen album z zgodbo, ki bo jutri poskrbela za nekaj solznih oči.

Jaz sem v treh večerih, od katerih se je vsak zaključil krepko čez polnoč, uspela sestaviti album in včeraj me je ob zaključku preveval neopisljiv občutek zadovoljstva nad opravljenim delom. 

Najbolj so mi všeč platnice, ki sem jih naredila iz lepenke in jih oblekla v papir z videzom usnja. Na črke sem nanesla medij za razpokanje in razpoke še dodatno patinirala, da pridejo bolj do izraza. Številko 60 sem narisala ročno z bleščičastim gel pisalom. Ker se zelo rad razmaže, sem tudi na številko 'nanesla' razpoke in problem je bil rešen. 

Seveda brez senčenja in packanja z distress blazinicami ni šlo. Pa obvezne retro rožice, še vedno moje najljubše štance.

Za notranjost sem skupaj zlepila po dva scrapbook papirja, da so nastali kompaktni listi. Platnice in liste sem preluknjala kar z navadnim vzmetenim luknjačem od Fiskarsa, na platnice dodala še 'eyelete' in vse skupaj spela z 'bookringi'.

Tik pred zdajci sem naredila še škatlo iz valovite lepenke, namenjeno zaščiti, transportu in shranjevanju, zato je nisem dodatno okrancljala. Bo pa zelo uporabna.

To je to ... enostaven recept za izjemen spomin. Z velikim veseljem sem ga ustvarjala in glede na odzive se to veselje vidi :)

Očijev album

Prva letošnja objava je namenjena mojemu očiju in njegovemu 70. rojstnemu dnevu, ki ga je praznoval 15. decembra. Že nekaj časa sem vedela, da mu bom naredila album, pa se je na koncu spet ponovila stara zgodba. Končala sem ga ob pol treh zjutraj na dan zabave. Primanjkljaj spanca v zadnjih dneh pred predajo je bil poplačan s tem, ko sem videla, kako vesel je bil darila.

Načrti so bili sprva drugačni, mislila sem narediti album z lepenkastimi listi, spetimi z ''bookringsi''. Po premisleku sem se odločila za bolj enostavno različico in v Prometeju kupila A4 osnovo s plastičnimi vložnimi mapicami. Na roko mi je šlo tudi odprtje trgovinice Memories v BTC-ju. Moja denarnica se s tem sicer ne strinja, ampak vsi pa tudi ne morejo biti z vsem zadovoljni ;) Priskrbela sem si blok scrapbook papirjev, vijugaste štampiljke, nekaj nalepk za napise in moji prvi dve distress blazinici. Še štampiljka z uro je bila kot naročena, glede na to, da je oči urarski mojster.

Doma sem prebrskala vse fotografije, kar nekaj sem jih morala poskenirati in ponovno razviti. Odločila sem se, da jih v album razvrstim tematsko in ne po točnem kronološkem zaporedju. Ko so tekle zadnje ure izdelave, sem bila že precej izmozgana, zato so zadnje tri strani z vnučkoma ostale brez štampiljkastih okraskov (tudi pofotkane niso). Tudi kakšna tematska stran več bi še lahko nastala. Glede na to, da se mapice vedno lahko dodajo, bo ob kakšni posebni priložnosti nastal še kakšen ekstra list.

Prva priložnost bo že kmalu, letos namreč mami in oči praznujeta 40. obletnico poroke. Hm, nov album? Morda, saj časa imam še dovolj :)))