Scrapbook po moje

Ko sem lansko leto pokazala album, ki sem ga naredila za očijevih 70 let, si ga je prijateljica Helena dobro zapomnila. Že takrat mi je namignila, da bo čez leto dni potrebovala nekaj podobnega za taščinih 60 let. 

Zbrala je družinske fotografije, pri ožji družini slavljenke (mama, teta, sinovi, sestre in brat) pa je zbrala tudi voščila, ki so priložena njihovim fotografijam. Zdi se mi, da so prav ta voščila prispevala k temu, da je nastal krasen album z zgodbo, ki bo jutri poskrbela za nekaj solznih oči.

Jaz sem v treh večerih, od katerih se je vsak zaključil krepko čez polnoč, uspela sestaviti album in včeraj me je ob zaključku preveval neopisljiv občutek zadovoljstva nad opravljenim delom. 

Najbolj so mi všeč platnice, ki sem jih naredila iz lepenke in jih oblekla v papir z videzom usnja. Na črke sem nanesla medij za razpokanje in razpoke še dodatno patinirala, da pridejo bolj do izraza. Številko 60 sem narisala ročno z bleščičastim gel pisalom. Ker se zelo rad razmaže, sem tudi na številko 'nanesla' razpoke in problem je bil rešen. 

Seveda brez senčenja in packanja z distress blazinicami ni šlo. Pa obvezne retro rožice, še vedno moje najljubše štance.

Za notranjost sem skupaj zlepila po dva scrapbook papirja, da so nastali kompaktni listi. Platnice in liste sem preluknjala kar z navadnim vzmetenim luknjačem od Fiskarsa, na platnice dodala še 'eyelete' in vse skupaj spela z 'bookringi'.

Tik pred zdajci sem naredila še škatlo iz valovite lepenke, namenjeno zaščiti, transportu in shranjevanju, zato je nisem dodatno okrancljala. Bo pa zelo uporabna.

To je to ... enostaven recept za izjemen spomin. Z velikim veseljem sem ga ustvarjala in glede na odzive se to veselje vidi :)