Album za tri srčke

Kako všeč mi je, kadar z naročnico deliva podoben okus glede okraševanja izdelkov.  Naredila sem mini album s fotografijami treh otrok. Glavna zvezda je najmlajši Miha, dužbo pa mu delata še veliki brat in sestrica. 

 

Urša mi je rekla, naj naredim nekaj luštnega, ne preveč načičkanega in mislim, da mi je lepo uspelo. Izbrala sem pastelno rumeno osnovo in drobno-kockast papir v nežno rumeni in modri barvi. Kot dodatek so se super izkazali izsekani pisani krogci, ti so prav tako del  zanimivega scrapbook papirja, ravnopravšnji za mojo štanco. Na strani sem nalepila še pikaste trakce in pentljice in okrasja je bilo dovolj. 

 

Fotografije so bile v osnovi velike 10×15 cm in kar nekaj časa sem rabila, da sem s škarjami pogumno zarezala vanje. Če bi jih pustila takšne, kot so bile, bi bil albumček prevelik, sedaj pa je njegova velikost 17×17 cm. 

Pa še dodana vrednost: 

Fotografije je posnel super fotograf Matic Kuder, ki dela res lepe družinske in otroške fotografije. Sama sem že pred časom odkrila njegov blog s poročno fotografijo, ob katerem sem si zaželela, da bi se  sama kar še enkrat poročila. 

No, spomladi se zagotovo z mojo družino dogovorim za eno seanso v naravi.

Tale albumček je Matic prišel pofotkat kar k meni domov. Lepo vas vabim na obisk njegove FB strani FotoSTUDIO.si, morda pa tudi vas zamika, da bi tako lepe fotke krasile domačo steno. Za izdelavo albumčka lahko pa mene pocukate za rokav ;)

Scrapbook po moje

Ko sem lansko leto pokazala album, ki sem ga naredila za očijevih 70 let, si ga je prijateljica Helena dobro zapomnila. Že takrat mi je namignila, da bo čez leto dni potrebovala nekaj podobnega za taščinih 60 let. 

Zbrala je družinske fotografije, pri ožji družini slavljenke (mama, teta, sinovi, sestre in brat) pa je zbrala tudi voščila, ki so priložena njihovim fotografijam. Zdi se mi, da so prav ta voščila prispevala k temu, da je nastal krasen album z zgodbo, ki bo jutri poskrbela za nekaj solznih oči.

Jaz sem v treh večerih, od katerih se je vsak zaključil krepko čez polnoč, uspela sestaviti album in včeraj me je ob zaključku preveval neopisljiv občutek zadovoljstva nad opravljenim delom. 

Najbolj so mi všeč platnice, ki sem jih naredila iz lepenke in jih oblekla v papir z videzom usnja. Na črke sem nanesla medij za razpokanje in razpoke še dodatno patinirala, da pridejo bolj do izraza. Številko 60 sem narisala ročno z bleščičastim gel pisalom. Ker se zelo rad razmaže, sem tudi na številko 'nanesla' razpoke in problem je bil rešen. 

Seveda brez senčenja in packanja z distress blazinicami ni šlo. Pa obvezne retro rožice, še vedno moje najljubše štance.

Za notranjost sem skupaj zlepila po dva scrapbook papirja, da so nastali kompaktni listi. Platnice in liste sem preluknjala kar z navadnim vzmetenim luknjačem od Fiskarsa, na platnice dodala še 'eyelete' in vse skupaj spela z 'bookringi'.

Tik pred zdajci sem naredila še škatlo iz valovite lepenke, namenjeno zaščiti, transportu in shranjevanju, zato je nisem dodatno okrancljala. Bo pa zelo uporabna.

To je to ... enostaven recept za izjemen spomin. Z velikim veseljem sem ga ustvarjala in glede na odzive se to veselje vidi :)

Očijev album

Prva letošnja objava je namenjena mojemu očiju in njegovemu 70. rojstnemu dnevu, ki ga je praznoval 15. decembra. Že nekaj časa sem vedela, da mu bom naredila album, pa se je na koncu spet ponovila stara zgodba. Končala sem ga ob pol treh zjutraj na dan zabave. Primanjkljaj spanca v zadnjih dneh pred predajo je bil poplačan s tem, ko sem videla, kako vesel je bil darila.

Načrti so bili sprva drugačni, mislila sem narediti album z lepenkastimi listi, spetimi z ''bookringsi''. Po premisleku sem se odločila za bolj enostavno različico in v Prometeju kupila A4 osnovo s plastičnimi vložnimi mapicami. Na roko mi je šlo tudi odprtje trgovinice Memories v BTC-ju. Moja denarnica se s tem sicer ne strinja, ampak vsi pa tudi ne morejo biti z vsem zadovoljni ;) Priskrbela sem si blok scrapbook papirjev, vijugaste štampiljke, nekaj nalepk za napise in moji prvi dve distress blazinici. Še štampiljka z uro je bila kot naročena, glede na to, da je oči urarski mojster.

Doma sem prebrskala vse fotografije, kar nekaj sem jih morala poskenirati in ponovno razviti. Odločila sem se, da jih v album razvrstim tematsko in ne po točnem kronološkem zaporedju. Ko so tekle zadnje ure izdelave, sem bila že precej izmozgana, zato so zadnje tri strani z vnučkoma ostale brez štampiljkastih okraskov (tudi pofotkane niso). Tudi kakšna tematska stran več bi še lahko nastala. Glede na to, da se mapice vedno lahko dodajo, bo ob kakšni posebni priložnosti nastal še kakšen ekstra list.

Prva priložnost bo že kmalu, letos namreč mami in oči praznujeta 40. obletnico poroke. Hm, nov album? Morda, saj časa imam še dovolj :)))

Jutranje meglice

Čeprav smo še vedno krepko v poletju in so temperature že kar neprijetno visoke, so me danes meglice nad Ljubljanskim barjem spomnile, da bo na vrata kaj kmalu potrkala jesen.


Občudovala sem zanimive vzorce, ki jih skupaj soustvarjata človek in narava.


Če nas v košari pod balonom ne bi bilo 33, bi skoraj lahko meditirala, tako miren je bil polet.


Dotaknili smo se rosne koruze ter občudovali igro svetlobe in senc.



Oprezali smo za jutranjimi popotniki, takrat, ko smo bili še v zraku, pa tudi po pristanku.


Temu slepemu potniku je verjetno žal, da se je pritihotapil pod moje hlače, saj zrak na Rudniku prav gotovo ni tako čist kot sredi barja.




Bilo je lepo, upam, da polet še kdaj ponovim s pogledom na Kamniške Alpe.