Ne vem, kaj je sedaj to, da so se začeli nabirati sladki recepti. V resnici se spet spravljam na ustaljene tirnice zdravega prehranjevanja, da se pripravim na letošnje športne izzive. Po pravici povedano, sem si po Ljubljanskem maratonu privoščila totalen odklop. Nič načrtnega miganja, prehrana po želji, klasična nedeljska kosila ... Priznam, pasalo je! Sedaj pa je čas, da se spravim v red.
Danes sem se zvečer spokala v klet in opravila fit test Insanity vadbe. Insanity je 60-dnevni program visoko intenzivne intervalne vadbe. Z njo sem poskusila že lani avgusta, vendar sem po 14-ih dneh prekinila, ker mi časovno in energijsko ni zneslo opravljati tekaških treningov in Insanity-ja. So bile maratonske priprave le na prvem mestu.
Ker me v teh zimskih dneh prav nič ne vleče ven, je idealen čas, da opravim s tem programom. No, pa tudi s tekom bom počasi začela, ampak lepo postopoma. Sem se pa prijavila na otvoritev sezone v Sežani 24. marca. 21 kilometrov :)
Aja, da ne pozabim na banane. Pečene obožujem. Ena banana na osebo je ravno prav.
Za slastno sladico potrebujemo: - banane - maslo - rozine, namočene v rumu - vanilijev sladoled
Banano prerežemo na četrtinke. V ponvi na dveh žlicah stopljenega masla popečemo rezine banane. Na vsaki strani minutko, tako da dobijo lepo zlatorumeno barvo. Rozine, ki smo jih pred tem namočili v rumu, dodamo v
ponev, da se pregrejejo. Naložimo na krožnik, čez banane polijemo tudi masleno 'omakico' in dodamo kepico sladoleda, po želji pa tudi stepeno smetano.
Če želimo biti orto dekadentni, bi čez banane lahko dodali še žlico stopljene temne čokolade, ampak to bi bilo že pretiravanje ;)
Za utišanje naše slabe vesti se po slastni porciji spokamo v klet na izdatno porcijo telovadbe. Če nimate kleti, bo tudi dnevna soba v redu. Če pa vreme dopušča, je seveda najboljše miganje na svežem zraku ;)
Najprej se vam zahvaljujem za vso podporo in veselje, ki ga delite z mano.
Nedeljska evforija je že popustila, s stricem muskelfibrom tudi lepo sodelujeva in čez nekaj dni ga bom brcnila iz hiše. Dan po maratonu sem preživela v savni in vročina mi je zelo dobro dela. Ko so bile mišice segrete, bolečine skoraj ni bilo, no, ko sem se ohladila, pa sem z ležalnika spet vstajala kot stara mama. To sem vzela v zakup že takrat, ko sem se odločila, da bo tek postal del mojega življenja, zato bolečih mišic ne pojmujem kot nakaj groznega, ampak se čez dan večkrat nasmejim moji lesenosti. Dobro vem, da sem za bolečine kriva sama, ker sem z glavo rinila skozi zid in v razmeroma kratkem času hotela doseči to, kar sem.
Bi pa rada poudarila, da je to šele tretji resnejši muskelfiber v letošnjem letu. Prvi je bil po 21 km v Radencih, a je izzvenel po treh dneh ... tudi s pomočjo savne. Drugi je bil po 21 km na Ptuju, a je tudi trajal le dva dni. Trenutno bolečim mišicam pa dajem še dva dneva, da se unesejo.
Pa v letošnji tekaški sezoni nisem tekla samo teh treh razdalj. Povzamem lahko, da imam boleče mišice le po tekmah, ker, kadar sem tekla 21 km za trening, pa tudi, ko sem tekla 32 km, bolečin ni bilo. Vsaj omembe vredne niso bile. Mišice sem le rahlo čutila. Ko tečem z množico ljudi, je intenzivnost popolnoma drugačna in takrat res dam vse od sebe, pa saj temu so te prireditve tudi namenjene ... testu samega sebe.
Vesela sem, da sem spoznala, kaj ti takšne množične prireditve lahko dajo, seveda, če si sam dovolj odprt, da znaš to sprejeti. Ogromna količina pozitivne energije je prva stvar, srečanje z množico enako mislečih, nasmejanih ljudi, fantastičen občutek, ko pretečeš ciljno črto in veš, da ti je uspelo ... Glede zasvojenosti te vrste nimam nič proti, še posebej, ker me pri tem podpirajo tudi moji domači. Pa to ne pomeni, da bom sedaj vsak drugi vikend odsotna od doma, sploh ne! Tri, štiri tekaške prireditve pa so ravno prav, da imam začrtane cilje, ki jih želim doseči in zaradi katerih potem lahko vztrajam. Ker takšne vrste zasvojenka, da bi tekla zaradi teka samega, pa še vedno nisem :) Če bi mi postavili na izbiro tekaško popoldne ali čvek s prijateljicami ali branje knjige v viseči mreži, na prvo žogo definitivno ne bi izbrala teka. Ker pa vem, kaj želim s tekom doseči, se lažje zbrcam od doma. In občutki po opravljenem treningu so fenomenalni ... čas za čvek in branje pa se najde kljub temu ;)
Sedaj sledita dobra dva meseca tekaškega dopusta. To pa ne pomeni, da ne bom migala. Bom. V kleti. Še en dokaz, da nisem tekaški fanatik. Ko je zunaj turobno, mrzlo vreme, me prav nič ne vleče ven. Lansko leto je bila pavza kar dolga, tam od novembra do februarja sem šla le ene trikrat na tek. Letos nameravam to popraviti z dvomesečno zeeeeloooo intenzivno vadbo Insanity, ki sem se je lotila že v avgustu, vendar sem ugotovila, da mi ne znese istočasno izvajati tega in tekaških treningov. Ker je bil maraton v prvem planu, je Insanity moral počakati. No, naslednji teden začnem :)
Torej, kaj bi bil zaključek? Še vedno sem odločena, da se vidimo naslednje leto na Ljubljanskem maratonu, med letom pa na nekaj polovičnih razdaljah.
Z nasmehom se spomnim, kako je tudi moj tekaški motivator Rafael, preden me je spoznal v živo, dvomil v moj uspeh. No, potem, ko sva skupaj pretekla 21 km na Ptuju, je spoznal mojo trmo in odločenost, da grem do konca. Po pravici povedano, sem takrat še sama malce dvomila vase, vendar si tega nisem hotela priznati. Takrat mi je rekel: OK, maraton že, samo glej, da ne bo to tvoj prvi in zadnji ... da ne boš v cilju rekla ''Nikoli več!''
Bil je prvi, zagotovo pa ne zadnji, veselim se vsakega naslednjega!
Ta naslov si zagotovo zasluži, da odpihnem prah, ki se je nabral tukaj od meseca junija.
Tudi moji tekaški treningi so malce krivi, da nimam več dovolj časa za vse, kar bi rada zapisala. No, po današnjem dnevu si bom privoščila nekaj zasluženega tekaškega dopusta, saj takšne zimske temperature res niso najbolj prijetne. Seveda je današnji dan izvzet, kajti bil je prekrasen!
Zjutraj ob dvigu rolete me je za sekundo preplavil občutek nelagodja, ki pa sta ga hitro pregnala Nika in Aljaž s svojim radostnim vzklikanjem: ''Sneeeeg jeeee!'' Kdo bi lahko ostal slabe volje ob pogledu na vesele otroške obrazke ;) Itak sem bila že ves teden trdno odločena, da grem teč v vsakem vremenu. Konec koncev je bilo današnje vreme zagotovo boljše kot sobotno, ko se je z neba zlival dež. Snežinke so pričarale romantično vzdušje, ki ga ni zmotila niti moča v supergah. Že med ogrevanjem sem namreč zaružila v lužo v parku za parlamentom in moji prstki so se danes prav lepo omehčali. K sreči sem preživela brez žuljev.
S seboj sem imela veliko črno vrečo za smeti, ki sem si jo med smehom nataknila preko glave in se smehljala vse do štarta. Je bilo pa kar veliko tekačev okrog mene enakih misli - poceni in praktičen ''anorak''.
Na slikci sem na štartu skupaj z Rafaelom, tudi enim od mojih tekaških motivatorjev. Res, tekači so super družba!
Na štartu nas je spodbujala skupina The Strojmachine (moram kmalu spet na kak njihov koncert, ker so res svetovni!). In tekli smo dobesedno pod njimi, oder se je namreč dvigal nad Slovensko cesto. Noro!
Prvih 21 km je moje misli zaposlovalo to, da moram ujeti limit za 2. krog - 2 uri in 15 minut. To mi je lepo uspelo, saj je bil vmesni čas na polovički 2:10:52. Tekla sem lepo svoj tempo, s slušalkami v ušesih, pridno sem na vsaki okrepčevalnici popila nekaj požirkov vode in na vsakih 5 km pojedla pol mandarine in 2 kocki sladkorja. Za čokolado je bilo premrzlo, je bila gumijasta in skoraj brez okusa.
Ob progi pri Drami me je čakal moj mož z rezervnimi oblačili, vendar preoblačenje ni bilo potrebno. Vase sem stresla le vrečico magnezija v prahu in odtekla naprej.
Joj, seveda ne smem pozabiti, kako svetoven je občutek, ko se na križišču pri Plavi laguni proga razdeli na dva dela za tekače na 21 km, ki jih čaka še dober km do cilja in na polne maratonce ki smo tekli po desni strani. Kako malo nas je bilo, je pa res, da sem tekla bolj pri repu ;)
Zlagala bi se, če bi rekla, da sem tekla brez vsakršnih težav. V prvem krogu že, za drugi krog pa priznam, da sem skoraj ves čas čutila mišice v nogah. Ni bilo nevzdržno, so me pa opominjale, da mi manjka kilometrina. Ampak, kaj čmo, proti moji trmi tudi jaz nimam šans. Kilometrina pa tudi še pride ;)
Seveda je bila moja motivacija tudi ta, da sebi in vsem okrog mene dokažem, da se da maraton preteči tudi kljub le letu in pol teka. Res je, prvi kilometer po mojih najstniških letih (ko smo tekli v šoli pri telovadbi, sama doma nikoli nisem) sem pretekla med prvomajskimi prazniki lansko leto. In v začetku novembra bo torej minilo natanko leto in pol, odkar tečem. Kratek koledarski povzetek bi bil takšen:
- maj 2011 ... prvi kilometri
- junij 2011 ... DM tek na 5 km
- dva meseca priprav za tek na
- 10 km na 16. Ljubljanskem maratonu oktobra 2011
- paaavzaaa :)
- 12-tedenski trening za
- 21 km na Maratonu treh src v Radencih 19. maja 2012
- vmes aprila 10 km na domačem Molniškem teku
- junij 2012 - 10 km na DM teku
- 16-tedenske priprave (izvedene polovično)
- med priprave sodi 21 km na Ptujskem polmaratonu
- 17. Ljubljanski maraton 42 km
S tem v mislih mi je moj čas 4:56:10 zelo všeč. Naslednje leto ga izboljšam, ker vem, kje sem ga biksala pri letošnjih treningih in kakšen minus sem si nabrala pri predvidenih pretečenih kilometrih.
Dokazala sem, da je maraton moč preteči ''z glavo'' in brez mučenja. Moja pozitivna motivacija je bila na visokem nivoju in nisem si dopustila temnih misli, da mi pa morda ne bi uspelo. Tudi glasba z mojega MP3 predvajalnika je odigrala ogromno vlogo.
Največja zahvala gre seveda moji družini, ki mi omogoča, da se lahko odpravim na tekaški trening. Brez njih tega ne bi bilo!
Včeraj smo ženske spet preplavile ljubljanski park Tivoli, tokrat v živo roza majčkah. Tako kot lansko leto smo tudi letos spoznavale čare blata 'a la Rock Otočec'.
Sama sem se v izogib lanski gneči na progi, v pričakovanju za odtenek manjše gneče prijavila na 10-km razdaljo. Majčkeno me je skrbelo, ker sem v teh dveh tednih po Radencih tekaške treninge pustila ob strani, a so bile skrbi odveč. Progo sem pretekla brez težav, tudi na klancih proti Rožniku in Šišenskemu hribu ni bilo panike. Očitno je kilometrina, ki je letos že za mano, za takšno razdaljo dovolj dobra podlaga.
Ne vem, kje se je letos izgubilo tisto nestrpno pričakovanje štarta, tudi na ogrevanju nisem tako 'not padla' kot lani. Samo čakala sem, da že enkrat poči pištola in gremo dalje :) In smo šle. Lepo počasi. Nisem se hotela postaviti v prve vrste in mogoče je bila to moja napaka. Ampak OK, ne bom zdaj na dolgo in široko razglabljala. Zaenkrat sem se odločila, da DM tek postavim na pavzo za nedoločen čas. Sama se ga ne bom več udeležila. Šla bom še kdaj, če bo katera od prijateljic potrebovala družbo za svoj
prvi tek, pa seveda čez nekaj let, če bo na teku za velike punce
sodelovala moja Nika.
Pa da ne bo pomote, ni me motila gneča na štartu, kjer nas je bilo na kupu okrog 8000. Samo proga je preozka, da bi lahko tekla po svoje. Zadihala sem šele, ko smo pritekle na Večno pot in sem lahko stopila na cesto, ki se je zazdela takooo široka :)
Na koncu se je izkazalo, da smo na 10-km progi pretekle le 9200 metrov, ker organizator zagovarja tek v naravi in bi dodatnih 800 metrov asfalta to izničilo ali kaj? No ja, z mojim časom sem kljub temu zadovoljna, sploh pa s tem, da sem se danes zbudila brez muskelfibra. Tako da jutri počakam, da gre mimo napovedan dežek, potem pa spet veselo na trening.
Za zaključek smo včeraj z Niko in Aljažem pretekli 400 m Oskarjevega teka, Nika zadnjič v mojem spremstvu. Ker v jeseni vstopa v šolo, bo tekla le še s 'ta velikimi' otroki, starši pa jo bomo pričakali v cilju.
Ker bo jutri ravno leto dni od lanskega DM teka in ker je moje vzdrževanje teže z večinskim ločevanjem hrane še vedno aktualno (takšno bo tudi ostalo!) si tukaj v opomin nalepim še eno ''prej/potem'' fotko. Ja, kar zmrazi me in vedno težje se gledam na starih fotkah. Nikoli več nazaj!
V dneh po pretečenem polmaratonu v Radencih se vas je kar nekaj oglasilo z vprašanjem, kako mi je uspelo. Ker so se ta vprašanja pojavljala že prej, sem se odločila, da končno napišem zgodbo, kjer bom poskusila opisati mojo pot od zabubljene zapečkarice iz ustvarjalnega kotička do aktivne športnice. Priznam, malce nenavadno se počutim ob tem izrazu, ampak navsezadnje je res ... glede na število kilometrov, ki so za mano, si lahko rečem, da sem aktivna športnica :)
Vsak začetek je težak
Tudi pri meni ni bilo nič drugače. Dobesedno TEŽKO je bilo, saj sem po svetu hodila s 100+ kilogrami. Na tek niti pomislila nisem, nekajkrat na leto je prišel na vrsto sprehod, izjemoma pot na bližnji hrib. Tekla sem nazadnje v osnovni šoli, ampak takrat so bile razdalje 600-metrske. Ker sem hodila na srednjo šolo, kjer je bilo vsega skupaj 20 deklet, je bila naša telovadba totalen ''teksas''. Verjetno smo enkrat letno odtekle Cooperja za obvezno testiranje, ampak to je bilo to, kar se teka tiče. V naslednjih 17-ih letih sem tekla samo takrat, ko sem lovila avtobus, potem pa sem še dva dni kašljala od napora.
Tisti, ki me spremljate, veste, da se je lani moje življenje s pomočjo 90-dnevne ločevalne diete obrnilo na glavo, zato se tukaj v prehranske podrobnosti ne bom spuščala. Sem pa z rednim gibanjem začela prav zaradi hujšanja. In zato lahko postavim mejnik, kdaj se je vse skupaj začelo - pred trinajstimi meseci.
Začela sem z rednimi sprehodi na bližnjo trim stezo, trikrat tedensko 45 minut gozdne hoje z rahlim vzponom. Po kakšnem tednu sem celo poskusila teči, pa je moj špeh tako poskakoval, da me je dobesedno bolelo, zato sem lepo vztrajala pri hoji. V mesecu dni se je lepo število kilogramov stopilo, kondicija se je izboljšala in 14. maja sem ponovno poskusila preteči nekaj korakov. Na moje presenečenje je šlo brez težav, zato sem polna zanosa odtekla prvi kilometer do doma - po klancu navzdol.
Odločitev za DM tek
Med tem tekom sem pomislila, da bi se lahko tudi jaz prijavila na DM-ov tek za ženske v ljubljanskem Tivoliju. Nekaj prijateljic je že pridno treniralo, zato sem sploh pomislila na to. Edina težava je bila, da je bil tek že čez tri tedne, najkrajša razdalja pa 5 km. Ko sem prebolela dvodnevni muskelfiber, sem s pomočjo zemljevida na spletni strani najdi.si izmerila 5 km razdaljo po bližnjih ulicah in se s štoparico odpravila na test, v kolikšnem času jo uspem premagati.
Na DM teku se tekačice razvrstijo v skupine glede na predviden čas teka od 20 pa vse do 45 minut. Prepričana sem bila, da za zadnjo skupino bom pa že zbrala moči. Na prvem načrtnem teku sem se odločila za intervale. Izmenično sem tekla in hodila. Tekla dve minuti in eno minuto hodila - intervali so se izmenjevali toliko časa, da sem premagala celotno razdaljo, prvič sem dobrih 5 km premagala s časom 43:13. Super! Takoj naslednji dan sem izpolnila prijavnico in vplačala štartnino. Po dnevu počitka sem namesto intervalnega treninga poskusila s tekom, dokler bi zmogla. Uspelo mi je preteči celotno progo v ultrapočasnem tempu, ampak pretekla sem jo in to s časom 36:35. Do samega DM teka sem nadaljevala s treningom in sicer sem trikrat tedensko tekla po izmerjeni trasi, preostale dni pa sem ohranila gozdne sprehode, v bistvu hitro hojo.
Morda se to sedaj bere enostavno, vendar le ni bilo tako lahko. Da sem vztrajala pri treningu in se spokala od doma, je bilo krivo predvsem to, da sem javno razbobnala, da bom tekla v Tivoliju. Moja trma mi potem ni pustila, da bi obupala. Splačalo se je! Vzdušje v Tivoliju je bilo enkratno, sama proga sicer kar naporna, predvsem zaradi klanca, so se pa tukaj za koristne pokazali moji gozdni sprehodi in hitra hoja v klanec. Moje občutke sem strnila že v lanski objavi.
Na Ljubljansko desetko
DM tek je bil na sporedu prvo junijsko soboto, kaj pa potem? Čisto odkrito povedano, moje tekanje je šlo na dopust. Popoln dopust. Medtem smo šli še na morski dopust in dva meseca sta minila kot bi mignil. Tudi gozdni sprehodi so se razredčili. Motivacija je ušla neznano kam. Ves čas me je grizla slaba vest, da bi morala migati, pa se mi ni dalo. Vsak izgovor je bil dober ... zunaj je prevroče, noge me bolijo, dež pada, zjutraj je prezgodaj ... Bom jutri! Itak, vsi poznamo ta ''Bom jutri.'' Nujno sem morala nekaj ukreniti. Oklenila sem se preverjenega recepta, prijavila sem se na 10-kilometrski tek na oktobrskem Ljubljanskem maratonu. Mojo odločitev sem ponovno javno razbobnala in vplačala 35 evrov štartnine. Se je našel tudi kdo, ki mi je rekel: ''Kaj si nora, plačuješ zato, da lahko tečeš. Saj lahko doma tečeš zastonj!'' Opa, razlika je velika. Meni je bilo teh 35 evrov dovolj velika motivacija, da jih ne bom pognala v zrak. Prehodila pa proge tudi ne bom! Tako sem spet začela z rednim treningom. Kupila sem si ene 'a la tekaške' superge iz Lidla za 20 evrov. Za začetek so bile dovolj. Saj niti nisem bila 100%, da je tek definitivno zame.
Vsaj trikrat tedensko sem tekla in počasi povečevala razdaljo. Pet, sedem, osem kilometrov ... enkrat septembra sem jih že pretekla deset. Pa potem čez nekaj dni enajst. Auč! Moj desni kolk se je začel pritoževati. Prav neprijetno me je začelo špikati. Alarm - Neža, ne pretiravaj! Sledilo je štirinajst dni počitka. Ampak ne dobesedno. Namesto teka sem ohranila sprehode po trim stezi in na bližnje Orle. Ko se je bolečina v kolku unesla, sem za trening tekla le še razdalje do 6 km.
Vzdušje v Ljubljani je bilo nepozabno. Nepregledna množica tekačev, skupina The Stroj na štartu za ritem in glasno popotnico. Postavila sem se v zadnji štartni blok, med najpočasnejše tekače. In smo šli. Vzdušje ob progi, navijači, kapljice dežja ... lepo je bilo. Nekje na polovici poti sem razmišljala, kako lepo mi je, kako sem srečna, s kakšno lahkoto tečem. Skoraj bi zajokala, pa sem se uspela prepričati, da sem pregnala cmok iz grla. Na cilj sem pritekla s časom 1:00:41. Evforija in adrenalin sta mi dala občutek, da bi lahko pretekla vsaj še pet kilometrov. Še isti dan sem bila odločena, da grem naslednje leto na polmaraton. Potihem pa sem sanjala, da bi mogoče poskusila kar na ...joj, Neža, daj hiti počasi!!!
V Radence!
Ljubljanski maraton je bil konec oktobra. Spet je sledil tekaški dopust, vendar tokrat grozno slabe vesti nisem imela. Vedela sem, da so pred mano novi izzivi in 23. januarja sem se prijavila na Maraton treh src v Radencih, razdalja 21 km. Še isti dan sem na spletu poiskala program treninga. Edini predpogoj pri tem programu je bil, da si sposoben preteči 5 km, kar zame ni bil problem. Do Radencev je bilo še 16 tednov, program pa je bil 12-tedenski in večinoma sem se ga držala. Poskrbela sem tudi za ustrezno tekaško obutev in sedaj tečem v profi Asics tekaških supergah, nad katerimi sem navdušena.
Mi je pa med velikonočnimi prazniki malce ketna dol padla in sem tako pridelala dobrih 100 km minusa ... namesto predvidenih 440 sem jih pretekla dobrih 300, ampak na fizični pripravljenosti se ni poznalo, verjetno se je poznalo le na hitrosti, ta pa sedaj itak ni bila v prvem planu. Glavni cilj je bil, da mi uspe preteči progo in z doseženim sem zelo zadovoljna. O samem teku v Radencih si lahko več preberete v spodnji objavi.
5 ... 10 ... 21 ... 42
Seveda je na račun teka odpadlo kaj drugega v mojem vsakdanu. Odpovedala sem se domačemu ustvarjanju. Za dušo je ustvarjanja še vedno dovolj v okviru moje službe, prosti čas pa je sedaj namenjen teku. In ni mi žal.
Z motivacijo sedaj nimam več težav, saj pred seboj vidim toliko ciljev, da jih še nekaj časa ne bo zmanjkalo. 16-tedenski program treninga za pripravo na 42 km maraton imam že shranjen, prijava pa bo tudi kmalu realizirana.
Da ne pozabim. OGROMNO vlogo pri mojem teku ima glasba. Brez slušalk v ušesih teka zame ni. Glasba mi daje ritem, pozitivno energijo, prav zasvojena sem s temi elektronskimi ritmi. Prav tem ritmom pripisujem levji delež, da tečem brez kakršnekoli krize. Glasba mi pomaga odmisliti boleče noge, ko pride na vrsto kakšen izmed najljubših komadov, bi kar zaplesala sredi ceste, pa da ne boste mislili, da še nikoli nisem ;)
Prigode s treningov
Za konec vam zaupam še eno letošnjo in eno lansko tekaško prigodo, večinoma sem jih deležna na mojih gozdnih tekih.
V zadnjem mesecu mi je uspelo povezati pot od doma proti Orlam, nad predorom pod Golovcem, do observatorija in dol proti Roški. Krasna trasa v senčki gozda, ki bo super predvsem v poletnih mesecih, ki prihajajo. Ta trasa je povezana tudi z mojim prvim tekom po dežju. Ma kaj po dežju, sredi nevihte! Moja trma me je pripravila do tega, da nisem hotela videti težkih sivih oblakov in sem se kljub neobetavnemu vremenu odpravila od doma. Pa ne bi bilo nobenih težav, če bi ostala v bližnji okolici in bi odtekla eno kratko petko. Ne, jaz bom šla na Golovec in pika. Ko sem bila že debelo uro od doma in se je kar lepo bliskalo, sem se le obrnila, a sem bila seveda prepozna. Nevihta je šla dobesedno nad mojo glavo, strele so sekale zelo blizu, saj med bliskom in gromom praktično ni bilo časovnega zamika. Še malo toče je bilo vmes. Dobro uro sem tekla skozi dež, no v bistvu sem hodila, ker so se pod mokrimi oblačili mišice že tako ohladile. Superge so bile premočene, pot je bila super spolzka, poleg tega je bila ura že krepko čez osmo zvečer ... ni da ni. mi je pa kljub temu uspelo najti pozitivne stvari ... mimo mene je švignil preplašen zajec, pot mi je prečkalo vsaj deset močeradov, pa ena krastača je prav počasi lezla čez pot. Ja, če moraš dobro gledati pod noge, da ti ne zdrsne na spolzkih koreninah, opaziš marsikaj. Še kukavico sem slišala, pa sem bila žal brez drobiža, da bi pozvončkljala za srečo.
V glavnem, doživela sem svoj dobesedni tekaški krst, če me takšno vreme ne ustavi, potem sem res na dobri poti k zasvojenosti s tekom.
Pa še lanska poletna dogodivščina, ob kateri ste se že lahko nasmejali ... kopiram lansko objavo :)
______________________________________________________________________________________
Kaj pravite, če zajček in medved
sredi gozda zagledata žensko, ki naokrog skače v gatah okrog kolen ...
ali se na smrt prestrašita ali ju skoraj pobere od smeha?
Točno to (no, brez zajčka in medveda,
vsaj videla ju nisem) se je zgodilo meni. To je pa tako, če veliko
piješ, potem mora voda tudi enkrat ven. Po spomladanski dogodivščini s
hruško, donatom in NIČ papirnatimi robčki, so le-ti sedaj moji stalni
spremljevalci na gozdnih sprehodih. In tokrat sem pač le zavila z
gozdne poti za enega od grmov in počepnila. Ampak glej ga zlomka, da
sem morala počepniti ravno nad osje gnezdo in lahko si mislite, da ose
nad nepričakovano poplavo niso bile ravno navdušene. Tako sem morala
sredi akcije obuditi spomine na Keglove vaje in brzinsko odskakljati
nazaj na pot. Bemtiš, še dobro, da ni bilo nikogar mimo :))))
Kje so tu pajki? Danes sem bila pred
hišo že ob 5:45 in iskreno se opravičujem vsem pajkom, ki so danes
zaradi mene zamudili zajtrk. Bodo naslednjič vedeli, da se ne spodobi
pajčevine vleči na vsakih deset metrov čez gozdno pot. Fuj, bljak, ves
čas me je žgečkalo po obrazu ;)
Ja, pogled na datum me kar malo strese. Zadnja objava v januarju ... ampak, tale današnja si res zasluži svoje mesto.
Delno je to, o čemer pišem, tudi razlog, da blog in moje ustvarjanje samevata. Poleg družine in mojega dela v Prometej centru je moj čas zadnje mesece rezerviran za tek.
14. maja je minilo točno leto dni od dneva, ko sem po osnovnošolskih letih pretekla prvi kilometer. Sledilo je 5 km na DM teku, 10 km na Ljubljanskem maratonu, moja trma, vztrajnost, dobra glasba in prekrasna okolica za trening pa sta me pripeljali do moje včerajšnje zmage. Pretekla sem svoj prvi polmaraton! In to brez kakršnekoli krize na progi, brez razmišljanja v slogu ''Kaj mi je tega treba bilo ...''. V bistvu sem celo progo pretekla z nasmeškom na obrazu. Res je bilo fenomenalno, in ti občutki me bodo držali pokonci še dolgo, dolgo. 12-tedenski program treninga, ki sem si ga zadala na začetku letošnjega leta, se je odlično obnesel.
Torej, 21 km na 32. Maratonu treh src v Radencih sem pretekla s časom 2:17:01. Moje ime je zapisano šele nekje na sedmem od osmih listov seznama udeleženk. Nič posebnega, v bistvu sem počasnela, ampak veste kaj, mi sploh ni mar! Glavno, da jaz tečem in se pri tem krasno počutim.
Družba sotekačev je bila nekaj posebnega, vzdušje me je kar privzdignilo od tal. Ko sem tekla po klančku navzdol proti mostu čez Muro, se je pred mano razkril pogled na reko tekačev pred mano ... res krasen prizor, a sem se zadržala pred tem, da bi začela fotografirati :)))
V vaseh ob poti je bila razvrščena množica navijačev. Pred hiše so si prinesli stole, senčnike in nas spodbujali, ploskali, mahali. Kako se ti ne bi smejalo ob pogledu na vso to pozitivno energijo.
Nekje na dveh tretjinah poti pa sem se res morala ustaviti in potegniti fotoaparat iz žepa, saj je bila v gnezdu štorklja.
Dva kilometra pred ciljem me je zadelo. Uspelo mi bo. Dejansko bom pretekla polmaraton. V grlu sem dobila ogromen cmok in prav prepričati sem se morala, da sem se umirila, ker za tek moraš normalno dihati, ne pa hlipati, ane? Zadnji kilometer so moje noge letele proti cilju, kjer me je čakala moja družina.
Najmlajša dva člana sta popoldne sodelovala na Veveričkinem teku na 250 m. Bravo Nika, bravo Aljaž, na dobri poti sta, da bosta tek vzljubila skoraj 30 let prej, kot pa sem ga jaz.
Čez štirinajst dni se vidimo na DM-ovem teku v Tivoliju, za jesen pa imam že hude načrte. MARATON!
Seveda ob predpogoju, da bom čez poletje pridno trenirala in se bodo tudi moja kolena strinjala z mojo trmo. Zaenkrat dobro kaže :)
A ni to ena smešna beseda? Pa tako grozno velik pomen naj bi imela. Zakaj sem se danes sploh odločila za razmišljanje o tem? Na FB strani, kjer zadnje mesece preživim največ časa, imamo tedenske naloge. Včasih kaj kratkega za odgovoriti, včasih kaj zanimivega za opisati, včasih kakšno gibalno nalogico ... Tokrat se je vprašanje glasilo: ''Pozornost usmeri v bistvo. Kako si to razlagaš?'' Vsuli so se odgovori z naštevanjem, da so bistveni zdravje, družina, sreča. Pa saj so res. Ampak, ali je to res bistvo? Ker je vse to v meni sprožilo vihar razmišljanja in impulzivnega tipkanja, sem se odločila, da moj odgovor skopiram sem, saj ga bom tu, če drugega ne, lažje našla.
Bistvo mojega življenja je, da sem zadovoljna sama s sabo in s svojimi dejanji. Iz tega izhaja vse drugo ... zdravje je nekaj, kar mi je dano, ampak ogromno lahko naredim sama, s tem da pametno jem in pametno migam. Sreča moje družine izhaja iz mene ... če sem jaz zadovoljna sama s seboj, potem to sevam navzven in vse, kar se dogaja v moji okolici, je posledica tega, kakšen odnos do sveta in sebe imam jaz. Iz tega mojega odnosa do sebe in sveta izhaja tudi vse drugo. Če sem jaz pozitivna in na svet gledam pozitivno, se pozitivne stvari vračajo. To se mi v letošnjem letu 100% potrjuje. In še naprej bom delala na tem, da se ne bo končalo. Je pa to trdo delo, pravo garanje, ker najlažja stvar bi bila, da se usedem in pustim, da se stvari dogajajo same od sebe. Ampak potem gre življenje mimo mene, tako pa se vsak dan potrudim, da ga užijem kar najbolje.
Pa priznam, da mi ne uspeva čisto vsak dan, definitivno pa mnogo, mnogo več, kot pred 1. aprilom.
Bohpomagej, še sama sem morala nekajkrat prebrati, da sem dojela, kar sem zapisala. Ampak je res. Če sama ne bom zadovoljna s tem, kar sem, s tem, kar počnem, bo to za seboj potegnilo vse ostalo ... stres, slabo voljo doma, tolažbo v hladilniku, tečno mamo, zagrenjeno ženo, kar konec koncev vodi tudi k slabšemu zdravju. Začaran krog.
Jaz sem ga letos uspela prekiniti, presekala sem gordijski vozel, v katerega sem bila zabubljena. Priznam, uspelo mi je tudi na račun tega, da imam za koga manj časa. Ker sem si čas razporedila drugače. Ker si čas vzamem zase. In to kvaliteten čas. Ali sem sebična? Ja, sem. Ampak kdo bo poskrbel za mojo dušo, če ne jaz sama?
Priznam, podoba, ki jo vidim v ogledalu, veliko pripomore k temu, da na svet gledam z drugačnimi očmi. Brez podpore skupine in mojih mentoric bi mi to težko uspelo, čeprav sem trmasta. Očitno sem tip, ki potrebuje zunanjo vzpodbudo in Mojca je to pogruntala. Res, zanimiva ženska, ki te nevsiljivo privede do takšnega razmišljanja. Me prav zanima, kaj vse bom še spoznala o sebi na naši skupni poti.
O vsem tem in še marsičem lahko razmišljam medtem, ko tečem. Postala sem prava zasvojenka in 10-kilometrska razdalja je zame že mala malica. Čisti užitek. Ko pa se na kupu zbere nekaj tisoč takšnih užitkarjev, te pozitivna energija kar sama ponese proti cilju. Vsaj pri meni je bilo tako. Kot bi bila v transu, na krilih evforije, na robu joka, srečna, kot redkokateri dan doslej. Vse to in še več je bila letošnja 10-ka na Ljubljanskem maratonu. Naslednje leto bo iz 10-ke nastala 21-ka. Komaj čakam :)
1. aprila se je začela moja pot do preobrazbe. Za mano je sedem mesecev. O madona, kaj še bo. Ker na cilju definitivno še nisem!
Še vedno se mi smeji, ko pomislim, da sem danes z užitkom pretekla vso progo v Tivoliju, s klancem vred. Jaz, ki teka nisem marala. Nisem ga marala do petka pred tremi tedni. Ja, prav ste prebrali, pred tremi tedni! Takrat mi je bilo dovolj 14-dnevnega zastoja pri klestenju mojih kilogramov in odločila sem se, da si kupim kolebnico. Hoja po trim stezi mi je postala premalo. Zvečer sem se spravila pred garažo in 10 minut preskakovala, tekla na mestu in se na lepem odločila, da bi pa mogoče šla en krog mimo pošte in vrtca. Pa sem šla, dve tretjini kroga sem pretekla, eno tretjino pa prehodila. Vsega skupaj 1500 metrov. V soboto zjutraj sem se zmigala od doma na standardni sprehod po trim stezi in se med potjo odločila, da nadaljujem do Orel. Na vrhu mi še ni bilo dovolj in začela sem teči proti Urhu, pa je na moje veliko presenečenje šlo. In šlo. In šlo. Do doma! Halo??? In med tem tekom se mi je utrnila zamisel, da bi se šla mogoče prijavit na DM tek. Čakaj malo, pomisli še enkrat! A imaš mogoče vročino? Ne, res bi se šla prijavit, pa da vidimo. Saj pretekla itak ne bom cele proge, ampak za prvič bo tudi to kul.
Pred plačilom štartnine sem na najdi.si zemljevidu izmerila progo 5250 m po bližnji okolici in jo večer prej pretekla in prehodila v dvominutnih intervalih. V 45-ih minutah sem bila doma in moja odločitev je bila dokončna. Grem! V DM-u so nas pocrkljali z neverjetno bogato sponzorsko vrečko.
Res sem bila presenečena. Da ne govorim o tem, da mi je bila majčka celo prav, ker pred dvema mesecema je niti slučajno ne bi spravila nase. Ostalo mi je še dobrih 14 dni za priprave. Vsak drugi dan sem tekla, ostale dni pa pridno hodila. Svojo progo sem že v drugem poskusu pretekla v enem kosu in vedno bolj sem se veselila današnje sobote.
Ob prihodu v Tivoli se je vame počasi naselil občutek nestrpnega pričakovanja, obilica pozitivne energije, ki je sevala z vsakega nasmejanega obraza žensk v rdečih majicah. Res krasno.
Skupinsko ogrevanje je bilo nadvse zabavno, glasna glasba po mojem okusu in kmalu je bila ura deset.
Preden sem se prebila čez štartno črto, je ura kazala že preko 13-te minute, odkar so štartale prve tekačice na 10 kilometrov. Pa smo odtekle naprej tudi me, ki smo se razvrstile v počasnejšo skupino. Čas na progi mi je hitro minil in v cilj sem pritekla s časom 34:25. Za prvič več kot odlično. Če pa pomislim, da je od mojega zadnjega pretečenega kilometra minilo vsaj 16 let, se mi vse skupaj zdi prava znanstvena fantastika.
V cilju so me pričakali moji trije sončki in ob 12-ih sem se z Niko in Aljažem podala še na 400-metrsko progo za Oskarjev tek najmlajših.
Za nami je res super dan in v mislih se že spogledujem z oktobrskim rekreacijskim 10-km tekom na Ljubljanskem maratonu. Časa za pripravo imam več kot dovolj. Edino moje zdravje me malo skrbi. Ker zadnjič se mi je med tekom po gozdu zgodilo, da sem svoje krasne občutke, ki so me prevevali, začela primerjati z občutki ob uživanju čokolade. To stanje pa je že skrajno resno. Da jaz, zaprisežen čokoholik, primerjam čokolado s tekom in da sem nad zadnjim navdušena, to stanje je že alarmantno. In prosim, če katera pozna kakšnega specialista, jo prosim za napotnico :))))
Ne resno, tek je zakon in tudi z njegovo pomočjo je moja podoba sedaj že veliko manj okrogla. Tole je vmesna fotka. Tista prava ''prej-potem'' fotka pride na vrsto enkrat v jeseni. Se je že veselim ;)
P.S. Za arhiv dodajam še rezultate. V moji starostni skupini sem bila 641. od 1639-ih, na skupnem seznamu pa 1915. od 5008-ih :)
