ponedeljek, 07. november 2011

Bistvo

A ni to ena smešna beseda? Pa tako grozno velik pomen naj bi imela. Zakaj sem se danes sploh odločila za razmišljanje o tem? Na FB strani, kjer zadnje mesece preživim največ časa, imamo tedenske naloge. Včasih kaj kratkega za odgovoriti, včasih kaj zanimivega za opisati, včasih kakšno gibalno nalogico ... Tokrat se je vprašanje glasilo: ''Pozornost usmeri v bistvo. Kako si to razlagaš?'' Vsuli so se odgovori z naštevanjem, da so bistveni zdravje, družina, sreča. Pa saj so res. Ampak, ali je to res bistvo? Ker je vse to v meni sprožilo vihar razmišljanja in impulzivnega tipkanja, sem se odločila, da moj odgovor skopiram sem, saj ga bom tu, če drugega ne, lažje našla.
__________________________________________________________________________________

Bistvo mojega življenja je, da sem zadovoljna sama s sabo in s svojimi dejanji. Iz tega izhaja vse drugo ... zdravje je nekaj, kar mi je dano, ampak ogromno lahko naredim sama, s tem da pametno jem in pametno migam. Sreča moje družine izhaja iz mene ... če sem jaz zadovoljna sama s seboj, potem to sevam navzven in vse, kar se dogaja v moji okolici, je posledica tega, kakšen odnos do sveta in sebe imam jaz. Iz tega mojega odnosa do sebe in sveta izhaja tudi vse drugo. Če sem jaz pozitivna in na svet gledam pozitivno, se pozitivne stvari vračajo. To se mi v letošnjem letu 100% potrjuje. In še naprej bom delala na tem, da se ne bo končalo. Je pa to trdo delo, pravo garanje, ker najlažja stvar bi bila, da se usedem in pustim, da se stvari dogajajo same od sebe. Ampak potem gre življenje mimo mene, tako pa se vsak dan potrudim, da ga užijem kar najbolje.
Pa priznam, da mi ne uspeva čisto vsak dan, definitivno pa mnogo, mnogo več, kot pred 1. aprilom.
__________________________________________________________________________________

Bohpomagej, še sama sem morala nekajkrat prebrati, da sem dojela, kar sem zapisala. Ampak je res. Če sama ne bom zadovoljna s tem, kar sem, s tem, kar počnem, bo to za seboj potegnilo vse ostalo ... stres, slabo voljo doma, tolažbo v hladilniku, tečno mamo, zagrenjeno ženo, kar konec koncev vodi tudi k slabšemu zdravju. Začaran krog. 

Jaz sem ga letos uspela prekiniti, presekala sem gordijski vozel, v katerega sem bila zabubljena. Priznam, uspelo mi je tudi na račun tega, da imam za koga manj časa. Ker sem si čas razporedila drugače. Ker si čas vzamem zase. In to kvaliteten čas. Ali sem sebična? Ja, sem. Ampak kdo bo poskrbel za mojo dušo, če ne jaz sama? 

Priznam, podoba, ki jo vidim v ogledalu, veliko pripomore k temu, da na svet gledam z drugačnimi očmi. Brez podpore skupine in mojih mentoric bi mi to težko uspelo, čeprav sem trmasta. Očitno sem tip, ki potrebuje zunanjo vzpodbudo in Mojca je to pogruntala. Res, zanimiva ženska, ki te nevsiljivo privede do takšnega razmišljanja. Me prav zanima, kaj vse bom še spoznala o sebi na naši skupni poti.

O vsem tem in še marsičem lahko razmišljam medtem, ko tečem. Postala sem prava zasvojenka in 10-kilometrska razdalja je zame že mala malica. Čisti užitek. Ko pa se na kupu zbere nekaj tisoč takšnih užitkarjev, te pozitivna energija kar sama ponese proti cilju. Vsaj pri meni je bilo tako. Kot bi bila v transu, na krilih evforije, na robu joka, srečna, kot redkokateri dan doslej. Vse to in še več je bila letošnja 10-ka na Ljubljanskem maratonu.  Naslednje leto bo iz 10-ke nastala 21-ka. Komaj čakam :)




1. aprila se je začela moja pot do preobrazbe. Za mano je sedem mesecev. O madona, kaj še bo. Ker na cilju definitivno še nisem!

6 komentarjev:

helena pravi ...

Neža iskrene, iskrene čestitke. Tudi jaz sem šla lansko leto na 10-ka LM, letos na 21-ko, vendar jaz nimam takšnega cilja kot ti. Vse se da, če se hoče in če si pravilno razporediš čas. Prepričana sem, da ti bo uspelo.

Čarobna hišica pravi ...

O kako fajn zapis ... hmmmmmmmmmmm ... sm se res kar zamislna in je un črv v meni kr začel mal migat ;o) ... čestitke za vse tvoje vzpone v letošnjem letu ...

Simona pravi ...

Res si frajerka. Čestitke!

dunja pravi ...

Ko bom velika, bom Neža

Čestitam, odlično ti gre

Tanja pravi ...

Neža, naprej čestitke za vse tvoje dosežke. Letos sem jaz uspela opraviti z 21km in bilo je noro, zato te čisto razumem. Tudi pot do teh pretečenih 21 je bila nora. Letos je res lepo leto, ima pa še možnosti za izboljšave. Je pa res, da je to, da si v življenjuz adovoljen, hudo garanje, ki pa je vredno vsake sekunde truda in definitivno bolj enostavno kot biti zajrenjen.

Vladuška pravi ...

Bravo! Bravo! Popolnoma prav si to napisala in prav je tudi da si vzameš čas zase. Čeprav na prvi pogled egoistično, pa je to edini način, da lahko daješ kasneje tudi drugim. Res si odkrila pravo bistvo in želim ti veliko vztrajnosti in veselja v vsem kar počneš.