IndigoBlu

Naslednji teden bo pri nas v Rayherju še bolj ustvarjalno kot običajno. Včasih se vprašam, če je to sploh lahko mogoče, saj že tako ves čas nekaj brkljam, lepim, mečkam in ustvarjam. Komaj čakam, da se od mentorice iz Velike Britanije naučim novih trikov in spoznam možnosti uporabe materialov, ki jih najdemo pri nas na Mali ulici.

 

Obiskala nas bo predstavnica podjetja IndigoBlu, med njihovimi izdelki pa med drugim najdemo čudovite gumijaste štampiljke in nekaj jih je že našlo nov dom pri meni. Le še na uporabo čakajo.

Moja naloga je bila, da pripravim izložbo, kjer bo predstavljen IndigoBlu slog ustvarjanja. Začela sem z ozadjem. Na kapa plošče sem nalepila časopisne izrezke in tako pripravljeno ozadje potiskala s štampiljkami. Dodala sem male baročne okvirčke in s sodelavci smo prišli do zaključka, da bi bile takšne ''tapete'' tudi doma prav super. 

Za predstavitev uporabe štampiljk sem naredila še dve strani scrapbook albuma, kjer sem za dekoracijo uporabila tudi dva medaljončka. 

 

Ko sem začela okraševati z zlatimi lističi, za katere so pri IndigoBlu razvili zanimiv način nanosa, me je to tako pritegnilo, da sem lističe uporabila še pri dekoraciji črne pole papirja. Ko enkrat začneš, ne moreš nehati :)

IndigoBlu je tudi ta drevešček, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled že spomladi.

Pretekli vikend smo imeli v Rayherju interno izobraževanje in na predavanju sem dobila potrditev tega, kar že dolgo vem. Ustvarjanje je balzam za dušo, terapija za naše živce in dejansko zdravi. Med ustvarjanjem se sproščajo endorfini in zadovoljstvo ob zaključenem projektu je neizmerno. Tako tudi nova izložba ni mogla dočakati fotkanja s pravim fotoaparatom in sem vse poslikala s telefonom. Zato tudi slabša kvaliteta fotk. In opravičilo vsem, ki sem jih zasula z MMS-i, ampak enostavno mi endorfini niso dopustili, da bi se ustavila in sem jih morala poslati :)

Ja, vem, da imam srečo, ker delam v službi, ki mi omogoča takšno izražanje in hvala vsem, ki to opazijo. Nimajo vsi takšne sreče in zato to še toliko bolj cenim!

Album za tri srčke

Kako všeč mi je, kadar z naročnico deliva podoben okus glede okraševanja izdelkov.  Naredila sem mini album s fotografijami treh otrok. Glavna zvezda je najmlajši Miha, dužbo pa mu delata še veliki brat in sestrica. 

 

Urša mi je rekla, naj naredim nekaj luštnega, ne preveč načičkanega in mislim, da mi je lepo uspelo. Izbrala sem pastelno rumeno osnovo in drobno-kockast papir v nežno rumeni in modri barvi. Kot dodatek so se super izkazali izsekani pisani krogci, ti so prav tako del  zanimivega scrapbook papirja, ravnopravšnji za mojo štanco. Na strani sem nalepila še pikaste trakce in pentljice in okrasja je bilo dovolj. 

 

Fotografije so bile v osnovi velike 10×15 cm in kar nekaj časa sem rabila, da sem s škarjami pogumno zarezala vanje. Če bi jih pustila takšne, kot so bile, bi bil albumček prevelik, sedaj pa je njegova velikost 17×17 cm. 

Pa še dodana vrednost: 

Fotografije je posnel super fotograf Matic Kuder, ki dela res lepe družinske in otroške fotografije. Sama sem že pred časom odkrila njegov blog s poročno fotografijo, ob katerem sem si zaželela, da bi se  sama kar še enkrat poročila. 

No, spomladi se zagotovo z mojo družino dogovorim za eno seanso v naravi.

Tale albumček je Matic prišel pofotkat kar k meni domov. Lepo vas vabim na obisk njegove FB strani FotoSTUDIO.si, morda pa tudi vas zamika, da bi tako lepe fotke krasile domačo steno. Za izdelavo albumčka lahko pa mene pocukate za rokav ;)

Aljaževi Ježki

Ta teden je prišlo na vrsto druženje z Aljaževimi Ježki, njihovimi starši in vzgojiteljicama Barbaro in Mihaelo. Tudi ta skupina se poslavlja od vrtca in jeseni vstopa v šolo, Aljaž pa bo še eno leto počakal in spoznal nove prijatelje.

Tudi tokrat sem se javila za izdelavo skupnega darila, dveh spominskih albumov. Vsak od otrok je na A4 list papirja odtisnil svojo dlan, prilepil fotografijo, po želji še kaj narisal in dopisal, kaj mu je pri vzgojiteljici všeč. 

 

 

Moja naloga je bila potem te liste spraviti in sestaviti v končno obliko albuma. Čeprav je vse zelo ''osnovno'', z enostavnimi papirji in pisanimi trakci, je bilo dela kar precej. Končni rezultat pa je zelo lušten in bo Barbari in Mihaeli v ljub spomin. Izjave otrok so res domiselne, iskrene in v srce segajoče. Že jaz, ki sem bila le ''stranski opazovalec'' sem bila ganjena ob prebiranju, kako bo šele vzgojiteljicama, ki sta s celo skupino res lepo povezani.

Draga Barbara in Mihaela, HVALA!

Nikini Metulji

Danes smo preživeli krasno popoldne v družbi Nikinih vzgojiteljic, sovrtičkarjev in njihovih staršev.

Metulji se to poletje poslavljajo od vrtca in odhajajo v šolo. Pa ne bom razglabljala o tem, kam je šel ves ta čas, ker nam je to vsem jasno, kajne?

Ko smo se starši začeli dogovarjati glede zaključka, nisem mogla iz svoje kože in sem se javila, da izdelam skupno darilo za Cvetko in Vesno. V teh letih, ko so naši otroci obiskovali vrtec, sta jim dali veliko. Imamo to srečo, da živimo na obrobju mesta, v bistvu že na vasi, obkroženi s travniki, njivami in gozdom. Zaradi tega so otroci ogromno časa preživeli zunaj, na sprehodih po bližnji okolici, po trim stezi, pod Urhom. 

Letos imajo cel projekt lastnega vrtička, ki ga obdelujejo na bližnji njivi enega od sovrtičkarjev. Posejali in posadili so vse sorte vrtnin in sedaj pridno hodijo na vrt, pulijo plevel, opazujejo, kako se rastline razvijajo in komaj čakajo, da bodo lahko grizljali redkvico in si pripravili čisto svojo solato.

Dostikrat so se sprehodili do sadovnjaka, ki ni tako blizu in tam so jim Lukovi starši omogočili obiranje češenj, sladkali so se z domačimi jagodami in še in še. Res jim je bilo lepo. 

Lansko leto so na enem od travniških sprehodov naleteli na čebele, ki so rojile pod drevesom. Še sama tega nisem nikoli videla, tako da jim kar zavidam za vse te trenutke v naravi. 

Kaj sploh hočem povedati z vsem tem? 

Ni mi bilo težko preživeti dveh večerov, ki sta se zavlekla čez polnoč, da sem sestavila dva spominska albumčka s fotografijami in risbicami otrok. Lep spomin na lepa leta, ki so jih preživeli skupaj. Definitivno si Cvetka in Vesna zaslužita takšno posebno darilo.

Ideja je Špelina. Že lansko leto, ko sem spremljala njene objave, sem vedela, da mi bodo prišle prav v letošnjem letu :) Hvala Špela!

 

 

 

Velikost albuma je nekje 18×18 cm. Vsak otrok je narisal risbico velikosti A5 formata, ki sem jo položila v žepek za fotografijo. Starši so poskrbeli za fotografije. Pozitivno pisane barve papirjev so bile kot nalašč za otroški album.

 

Vesela sem, da mi je tako lepo uspelo in mislim, da sta tudi prejemnici zadovoljni. 

Draga Cvetka, draga Vesna, hvala vama za vse, kar sta uspeli naučiti naše mulčke. Z vama so preživeli res velik del svojega otroštva!

To pa je moja Nika s svojo prvo simpatijo. No, sedaj sta le še dobra prijatelja :)

 

Da bo mera polna, sem za na zabavo spekla še sočne kocke iz pomarančnega biskvita z malinami in temno čokolado z 72% kakava.  Polno vitaminov in antioksidantov za zdravje ;)

Dodajam še približen recept, ker za osnovo sem vzela recept za mafine, pa sem potem malo ''na uč'' dodajala.

30 dag moke (1/3 je bila pirine polnozrnate)
1/2 vrečke pecilnega
žlička sode bikarbone
ščep soli
pet žlic kristalnega sladkorja (tehtnici je crknila baterija)

3 dl stisnjenega pomarančnega soka
1/2 ampule s pomarančno aromo (nisem imela eko pomaranč, da bi naribala lupinico)
2 jajci
6 žlic olja

20 dag temne čokolade
20-30 dag zmrznjenih malin

V večji posodi premešate vse suhe sestavine + sesekljano čokolado. V drugi posodi zžvrkljate jajci, dodate pomarančni sok z esenco/lupinico in olje. Tekoče sestavine dodate k suhim, premešate in v zmes vmešate še maline (lahko jih nadomestijo tudi borovnice, višnje ... po želji). Če se vam zdi masa preredka, lahko dodate še kakšno žlico moke (odvisno od velikosti jajc)

Pečete v pekaču 30*40 cm na 180 stopinj približno pol ure.
Lahko pa s to maso napolnite modelčke za mafine.

Namesto pomarančnega soka lahko uporabite tudi jabolčni ali kateri drugi sadni sok ... eksperimentirajte ;)

Scrapbook po moje

Ko sem lansko leto pokazala album, ki sem ga naredila za očijevih 70 let, si ga je prijateljica Helena dobro zapomnila. Že takrat mi je namignila, da bo čez leto dni potrebovala nekaj podobnega za taščinih 60 let. 

Zbrala je družinske fotografije, pri ožji družini slavljenke (mama, teta, sinovi, sestre in brat) pa je zbrala tudi voščila, ki so priložena njihovim fotografijam. Zdi se mi, da so prav ta voščila prispevala k temu, da je nastal krasen album z zgodbo, ki bo jutri poskrbela za nekaj solznih oči.

Jaz sem v treh večerih, od katerih se je vsak zaključil krepko čez polnoč, uspela sestaviti album in včeraj me je ob zaključku preveval neopisljiv občutek zadovoljstva nad opravljenim delom. 

Najbolj so mi všeč platnice, ki sem jih naredila iz lepenke in jih oblekla v papir z videzom usnja. Na črke sem nanesla medij za razpokanje in razpoke še dodatno patinirala, da pridejo bolj do izraza. Številko 60 sem narisala ročno z bleščičastim gel pisalom. Ker se zelo rad razmaže, sem tudi na številko 'nanesla' razpoke in problem je bil rešen. 

Seveda brez senčenja in packanja z distress blazinicami ni šlo. Pa obvezne retro rožice, še vedno moje najljubše štance.

Za notranjost sem skupaj zlepila po dva scrapbook papirja, da so nastali kompaktni listi. Platnice in liste sem preluknjala kar z navadnim vzmetenim luknjačem od Fiskarsa, na platnice dodala še 'eyelete' in vse skupaj spela z 'bookringi'.

Tik pred zdajci sem naredila še škatlo iz valovite lepenke, namenjeno zaščiti, transportu in shranjevanju, zato je nisem dodatno okrancljala. Bo pa zelo uporabna.

To je to ... enostaven recept za izjemen spomin. Z velikim veseljem sem ga ustvarjala in glede na odzive se to veselje vidi :)

Očijev album

Prva letošnja objava je namenjena mojemu očiju in njegovemu 70. rojstnemu dnevu, ki ga je praznoval 15. decembra. Že nekaj časa sem vedela, da mu bom naredila album, pa se je na koncu spet ponovila stara zgodba. Končala sem ga ob pol treh zjutraj na dan zabave. Primanjkljaj spanca v zadnjih dneh pred predajo je bil poplačan s tem, ko sem videla, kako vesel je bil darila.

Načrti so bili sprva drugačni, mislila sem narediti album z lepenkastimi listi, spetimi z ''bookringsi''. Po premisleku sem se odločila za bolj enostavno različico in v Prometeju kupila A4 osnovo s plastičnimi vložnimi mapicami. Na roko mi je šlo tudi odprtje trgovinice Memories v BTC-ju. Moja denarnica se s tem sicer ne strinja, ampak vsi pa tudi ne morejo biti z vsem zadovoljni ;) Priskrbela sem si blok scrapbook papirjev, vijugaste štampiljke, nekaj nalepk za napise in moji prvi dve distress blazinici. Še štampiljka z uro je bila kot naročena, glede na to, da je oči urarski mojster.

Doma sem prebrskala vse fotografije, kar nekaj sem jih morala poskenirati in ponovno razviti. Odločila sem se, da jih v album razvrstim tematsko in ne po točnem kronološkem zaporedju. Ko so tekle zadnje ure izdelave, sem bila že precej izmozgana, zato so zadnje tri strani z vnučkoma ostale brez štampiljkastih okraskov (tudi pofotkane niso). Tudi kakšna tematska stran več bi še lahko nastala. Glede na to, da se mapice vedno lahko dodajo, bo ob kakšni posebni priložnosti nastal še kakšen ekstra list.

Prva priložnost bo že kmalu, letos namreč mami in oči praznujeta 40. obletnico poroke. Hm, nov album? Morda, saj časa imam še dovolj :)))