Inventura

Tik pred obratom številk na koledarju je skrajni čas za inventuro minulih mesecev, ko je moj blog žalostno čakal, da mu namenim kaj več pozornosti. Ker mi to ni in ni uspevalo sproti, bom tokrat povzela moje ustvarjanje v zadnji letošnji objavi. Za prihodnje leto lahko le upam, da bom pri pisanju bolj ažurna, obljubim pa ne ... se le predobro poznam ;)

Najprej nekaj besed o zarečenem kruhu. ''Nikoli ne bom sestavljala uhančkov iz kupljenih perlic in srebrnih okraskov, ker to itak vsi delajo.'' Ja, in kako naj ves dan sedim za pultom s temi cortkanimi drobnarijami, ne da bi me zneslo v ''zarečene'' vode? Rezultat je tukaj. V opravičilo naj povem to, da sem prve pare uhančkov sestavila za licitacije za Zavetišče Horjul, ker mi kaj večjega ni zneslo prispevati. Nadaljevanje vam je lahko jasno ... nisem mogla nehati, pa še tako lahki so, in tako lepo se jih nosi ;)

 

 

Naslednja zgodba je malce mešana. Prevladujejo voščilnice, ki jih res ni bilo veliko. Pa saj ničesar ni bilo v izobilju. Malce sem papirčkala, za vzorec fimala, eno dopoldne sem prepletala perlice za praznično dekoracijo. Tudi nekaj križkanih nogic je nastalo, pa ne kažem več vseh na fotkah, saj se le rojstni podatki spreminjajo ;) Šivalni stroj je sameval, le eno nuuuujno Miklavževo darilce je nastalo.

Sem pa tudi klekljala in čipko vtisnila v das maso za mala božična darilca.

Eno decembrsko soboto pa sem preživela na moji prvi predstavitveni delavnici ustvarjanja s polimerno glino v Prometej Centru. Punce so rekle, da je bilo fajn :) Bomo še kdaj ponovile.

 

 

 

 

Zgodba z zlatimi zobmi bi si zaslužila čisto svojo objavo, pa je ni dočakala. No ja ... na kratko ... moje najbolj odbito ''na-vrat-na-nos'' naročilo doslej. Nisem vedela, da bo rezultat mojega dela zvezda TV-oglasa in da mi bo pogled na jumbo plakate ob cesti vedno privabil nasmeh na obraz. 

 

 

 

Za mano je nadvse pestra jesen in nori december. Komaj čakam januar, da se vse skupaj malce umiri. Čeprav ... vprašanje, če se res bo. 

Štirideset let ... Dvajset ur

Najraje bi padla v posteljo in se zvila v klobčič, ampak ta objavi si zasluži, da jo napišem še danes.

V naslovu sta dve okrogli števili. Prvo je tam za 40. obletnico poroke mojih staršev, ki sta jo praznovala danes, drugo pa vam pove število ur, ki sem jih porabila za izdelavo darila zanju.

Joooj, čeprav si vedno znova obljubljam, da bom pri izdelavi bolj pridna, vedno znova čakam do zadnjega trenutka. In tokrat so bile pomembne minute, ne samo ure. Pa bo naslednjič spet isto.

Saj ne bi bil problem, če bi bila ta čipka edina na seznamu opravil. Pa se je vmes vštulil še moj tek, ki sem ga ta teden res postavila na stranski tir, ampak komaj že čakam, da grem spet ven. Koncert Bon Jovijev mi je tudi pobral nekaj energije v tem tednu, sploh vožnja nazaj iz Zagreba je bila pestra. Komaj sem zdržala. Se mi zdi, da bomo šli naslednjič z avtobusom. Da bo mera polna, je bil v soboto v Tivoliju še Lunin festival, ki ga nikakor nismo smeli izpustiti.

In kje je tu čipka? Hja, klekljanje je na vrsto prišlo šele v četrtek. Zvečer. Urica in pol za začetek. V petek pet ur.

Saj je bilo še dovolj časa. Japajade (prvič). No, v soboto je bila res že panika. Dopoldne, do kosila mi je uspelo čipko sklekljati do rožice na levi strani. Se pravi, za zvečer sem si pustila še enega ptička, rožico in tistih par listkov. Tam, nekje v petih urah bom fertik. Japajade (drugič). Po kosilu smo odbrzeli v Tivoli, se naužili svežega zraka in sladoleda in zvečer sem se spokala za mizo s slušalkami z mojo ljubo glasbo, brez katere bi verjetno omagala že po dveh urah. Pa je kar šlo. Ampak šment, ob enih je bilo tistih načrtovanih pet ur mimo, jaz pa še daleč od cilja. Bemtiš!!! Ajde, stisnem še eno urico, pa bom zjutraj v dveh urah dokončala. Japajade (tretjič). Vstanem ob polsedmih, ob poldevetih pa še vedno nisem priklekljala do druge rožice. (Tukaj lahko vstavite poljubno kletvico, si lahko mislite, da sem jih imela v mislih cel kup). Ajde, klekljam dalje! Kot da imam kaj drugega na izbiro. Nekaj čez enajsto končno zavozlam kleklje ... še dobro, da mi je bilo prizanešeno vsaj s tem, da se mi noben ni utrgal. S tem, da doma nimam črne podlage za v okvir, sem se že sprijaznila. Da bi šla pod tuš? Pozabi, je že mami klicala, da bo kosilo čez pol ure na mizi. Aaaaaaa, hitro spakiram stvari za s sabo, ker smo šli popoldne še na mini izlet proti morju. V vrečko dam mamino najljubšo bomboniero, okvir, plastično mapico, škatlico z buckami in bulo s pripinkano čipko. Ja, prav ste prebrali, bucike sem ven pobirala med vožnjo, en kilometer pred ciljem sem bila fertik in čipko položila v mapico.

Končno podobo bo slika dobila ta teden, ko si priskrbim črn žamet za podlago. Ampak ptički so pa krasni ;)

Kompletek za poročno darilo

Klekljan srček, voščilnica in škatlica, v kateri je vse skupaj lepo zapakirano. Zaključena celota, ki več besed niti ne potrebuje ;)

Pod streho

Ja, pod streho sem spravila še eno naročilo za klekljano sliko. Je bil kar podvig, spraviti se za bulo sedaj, ko bi najraje samo šivala. Ampak mi je uspelo in kar oddahnila sem si, da sem končala pravočasno.


Marjetice sem vstavila v okvir, kupljen v Evrospinu. Bom morala biti še pozorna na njihove akcije, ker je res zelo lep. Barva češnjevega lesa, pa še malce drugačen dizajn ... okvir je namreč ''globok'', pa saj vam fotka še največ pove ;) Za podlago sem uporabila rdeč žamet in za popestritev 1,5-centimetrske trakove ob strani.


Sedaj pa veselo spet za šivalni stroj. Nove tri minice so že narejene, vam jih pokažem v naslednji objavi.

Ko ne gre

Nima smisla, da še čakam z objavo fotk tukaj, ker mi enostavno ne uspe, da bi imel vsak izdelek svojo spodobno objavo. Zato jih bom danes natresla kar vse skupaj, čeprav vem, da bi si kakšen izmed njih zaslužil čisto svoj naslov.

Predstavljam jih v podnapisih pod fotkami.

Tri deteljice za tri vrtčevske vzgojiteljice.
Narejene dva dni pred odhodom na morje, ko spakiranega nismo imeli še NIČ.

Sledi nekaj kosov nakita po že preverjeni recepturi.

Vijolična ogrlica je odpotovala v barvno usklajeni škatlici.

Še ena turkizno-zlata sestrica.

Uhančki iz lesenih ''bunkic''.

Baby-boom med prijatelji še kar traja :)

Moji prvi dve kuvertici, narejeni v zadnji uri pred odhodom
na prvi rojstni dan dvojčkov, najinih krščencev Mance in Matica :)

Za konec pa še pick-point voščilnica za novomašnika.

Tako. Sedaj pa grem novim zmagam naproti. Nakit, klekljanje, škatlice, kaj bi najprej? Aja, pa še božič se bliža :)))) Voščilnice čakajo.

Metuljček in deteljica

Ti dve mali čipki bosta dva fanta podarila svojima učiteljicama ob zaključku šolskega leta.



Deteljico mi je uspelo uokviriti na ''nestandardni podlagi, pri metuljčku žal ni šlo. Najprej sem ga fotografirala na scrapbook podlagi, ki se mi je zdela zelo posrečena, vendar v okvir ni šla, saj je na nepravem mestu nesrečni napis v nemščini :( No, saj tudi na standardni žametni podlagi ne izpade slabo ;)


Jupi, klekljarska oprema je že srečno pospravljena v svoji škatli pod klopjo. Danes je na vrsti za pospravljanje fimasta brkljarija. Surova masa, teksturne plošče, nožki in podobne stvari so že pospravljene, oprema za izdelavo nakita in perlice pa bodo počakale do začetka naslednjega tedna. Si moram pripraviti še nekaj dela za na morje. S sabo bom nesla par klobk nasnutih perlic za kvačkanje. Da mi slučajno med izležavanjem v senčki ne bi bilo dolgčas :)))))

Zaenkrat mi vročina še ni prišla do živega. Prav srečna sem, da je končno tukaj poletje. Res, ne samo vesela, ampak prav srečna! Je razlika ;)

Samo še teden dni ...

... in odpotovali bomo na Pag. Čaka nas 14 dni uživanja na zraku. 24 ur na dan, saj bomo kampirali. Se že prav veselim in pišem seznam stvari, ki jih bom morala natlačiti v avto. Do takrat pa moram počistiti še predalček z naročili. Uf, bo še veselo.

Že prejšnji teden je od doma odšla še ena ogrlica v že znanem slogu. Mica shift z metuljčkastimi perlami.


Dokončala sem tudi nogice za malega Mateja. Upam, da mi bo na morju uspelo nakrižkati še kakšne, zaloga je vedno dobrodošla.


In za konec še vrtnica številka 8. Pa še številka 9 je že naročena. Saj drugi vzorčki sploh na vrsto ne pridejo ;)


Uživajte v poletju in ne se pritoževati nad vročino, saj smo še pred tednom dni jamrali zaradi dežja in hladnega vremena. Jaz uživam in si zavrtim kakšno z energijo nabito glasbo, ki me spravi v še boljšo voljo ... prav paše :)))

Trije tulipani in torta

Moj desetdnevni projekt je končno zaključen. Slika je pri slavljenki, ki je bila darila zelo vesela, tortica pa je bila tudi slastna.

Čeprav na sliki izgleda majhna, je slika velika 20×60 cm.


Deset dni je res minimum, ki ga potrebujem za izdelavo takšnih čipk. Hitreje ne gre. Zadnjih nekaj ur sem se morala že prav prisiliti, da sem sedela za mizo, po pravici povedano, sem imela vsega že vrh glave. Po dolgem času nisem utrgala nobenega kleklja, kar je tudi svojevrsten dosežek :) Oprema je pospravljena v škatli pod mizo in držim pesti, da bo tam ostala nekaj tednov. Bomo videli ;)

Ha, še odisejado z okvirjem vam moram zaupati. V Eurospinu so imeli v akciji super okvirje v različnih barvah lesa in v češnjevi barvi je bil ravno pravi zame. Natisnila sem papirce v originalni velikosti, pa so se izkazali za nekaj centimetrov prevelike. Ni problema, sem jih pomanjšala, da so lepo ''sedli'' v okvir in jih skupaj z njim odložila na vrh omare (da bom vedela, kje so, ko bom začela z delom).

No, to je bilo pred dobrim mesecem. Ko sem se pred desetimi dnevi spravila k delu, sem kot običajno potegnila pribor iz škatle, plastificirala papirce, ki so bili v škatli (!!!) in sklekljala obe vogalni čipki. Zanimalo me je, kako bo to izgledalo v okvirju, pa sem ga potegnila dol z omare. KATASTROFA! Kaj delajo na okvirju še eni papirci? O, ne! Pa kako sem lahko taka smotka?!? Klekljala sem na originalni velikosti. Itak, da čipke niso šle v okvir. To se je dogajalo v sredo ob pol osmih zvečer. Kaj pa zdaj? Tudi če bi na sredino dala pomanjšano čipko, bi bila dolžina še vedno prevelika. Da začnem z delom od začetka ni variante. Skupaj s čipkami in papirci sem se popokala v avto in v 20 minutah obredla Leclerc, Merkur, Obi in Rutar. V zadnjem sem imela srečo. In zdaj imam en okvir viška :)

Za podlago sem namesto rdečega žameta raje uporabila vlaknast papir, se mi zdi, da je prav zanimiva rešitev. Obrobo sem izrezala iz reliefnega papirja z drobnimi listki.


Da pa ne bi slučajno prehitro končala z delom, sem dobila še naročilo za slastno rojstnodnevno torto. Naredila sem čokoladno z višnjami. Hotela sem pofotkati še odrezan kos, pa smo bili preveč neučakani za degustacijo. Tako je tukaj le fotka cele torte.


Ob koncu se vam le še zahvalim za vaše lepe komentarje, ki mi vlivajo toliko vzpodbude in pozitivne energije tudi takrat, ko je primanjkuje.

Klekljarski teden ... nadaljevanje

Priznam, da sem kar utrujena. Tole brzinsko klekljanje ni hec. Še trije dnevi dela so pred mano, potem pa že komaj čakam, da se lotim še česa drugega.

Naslednjič vam pokažem dokončano sliko, prav lepa bo :)

Klekljarski teden

Spet se mudi. No, tako grozno sicer ne, zaenkrat uresničujem vse po načrtu, samo kaj nepredvidenega ne sme priti vmes. Delam namreč sliko, ki bo sestavljena iz treh čipk; dveh vogalnih tulipanov in enega sredinskega. Prvi vogal mi je uspelo naklekljati v dveh dneh, sedaj je v delu drugi in prav fajn je, ker so luknjice za bucike že našpikane.


Pred tem pa mi je uspelo dokončati angelčka, ki bo šel za darilo kot spomin na prvo obhajilo. Tokrat ni všit v platno, kot sta bila prva dva, ampak je le na enostavni modri podlagi.


Vleče pa me v nakitkanje in to fuuul. Čaka me nekaj novih pripomočkov za delo, pa jih tudi pogledati ne smem, dokler čipke ne bodo končane. Šment! Dobra stran tega pa je motivacija za hitrejše delo. Komaj čakam :)

Ne le stekleničke ...

... tudi kaj drugega nastaja te dni v moji ustvarjalnici. Tako kot vedno, v zadnjem hipu, ampak tokrat ne zaradi moje (ne)organiziranosti, temveč zaradi vnetja oči. Večerno ustvarjanje je zaradi tega odpadlo, saj so čez vikend moje oči postajale vedno bolj rdeče in pekoče. Kapljice sedaj uspešno opravljajo svojo nalogo, zato sem v torek lahko brzinsko sklekljala nageljček za rojstni dan tete Olge. Kaj pomeni brzinsko? Ob 9.30 sem zapičila prvo buciko, ob 14.00 pa je bila slika že zapakirana v obloženi kuverti in pripravljena za pot proti Primorski.


Zraven sem na pošto odnesla še uživaškega mačkona za bratrančev rojstni dan. Zaradi naglice sem ga le suho pobarvala in hitro napokala skupaj nekaj modrih papirjev. Ob 15.00 sta me že čakala otroka v vrtcu.


Zvečer sem se lotila še izdelave naslovnice za predstavitveno mapo, za katero me je prosila prijateljica. Pri Makalonci bo namreč to poletje privezana posebno elegantna barka za plovbo po Ljubljanici. Bo res zanimiva za pogledat. Pri naslovnici mi je prav prišel papir z videzom temnega lesa. Črke z imenom barke in na kvadratkih sem izpisala ročno. Ne, štampiljk res ne rabim ;)

Intermezzo

Priznam, da me je povsem potegnilo v izdelavo stekleničk. Sicer ne nastajajo v tako velikem številu, se pa za vsako maksimalno potrudim, da je lepo izdelana in je v prvi vrsti všeč meni. Kar težko se je odtrgati od njihovega izdelovanja in se posvetiti čemu drugemu.

Prijateljica si je zaželela kompletek nakita in kar zamislila sem se, ko sem med fotografijami naštela največ kvačkanih ogrlic. Pa saj znam izdelati tudi kaj drugega. No, na enostaven način sem skupaj namešala črno, srebrno-pearl in belo fimo maso z mavričnimi bleščicami. Končni rezultat je tako meni, kot naročnici zelo všeč. Mavrične bleščice dodajo svoj čar, v živo pa tudi svetle lise ne izstopajo tako kot na fotografiji. Delčke sem pekla na stekleničkah od sirupa, da so lepo ukrivljene, za ogrlico pa sem uporabila kavčukovo vrvico.

Kompletek sem oddala v lični škatlici in očitno jih lahko nekaj naredim kar na zalogo, saj so večini všeč.

Ostanek namešane mase sem porabila za dve steklenički, potem pa sem se hitro lotila klekljanja.

Prva vrtnica je v clix okvirju z obrobo iz reliefnega servetka, druga pa je v enostavnem lesenem okvirčku. No, v resnici sta to vrtnici številka 6 in 7. So popularne, ni kaj :)

Dve škatlici, dve ogrlici, voščilnica in slika

Najprej so bile tri ogrlice v rjavih tonih. Potem je prišla na vrsto škatlica. Ko sem jo okrasila, se nisem mogla upreti še izdelavi pripadajoče voščilnice. Za darilo je bila na koncu izbrana zgornja ogrlica, jaz pa sem morala čakati dolge tri dneve (a mi je hudo, kajne ;)), da končno lahko objavim tudi meni zelo všečen kompletek.


Še pred rjavo škatlico sem začela s klekljanjem 30 cm visokih marjetk za Rosandinih 50 let. Slika je bila dokončana v petek ob 11h zvečer. Žurka pa je bila v soboto. Vedno hitreje mi gre s temi darili ;) Ampak sem pomirjena. So me teta Ida, Srečka in Silva potolažile, da imamo Črčkovi kompletiranje stvari tik pred zdajci v genih. To bo torej to, nisem jaz kriva, da mi vedno voda v grlo teče, to je družinsko izročilo :)))


In to z vodo v grlu ni hec. Maši, ki je praznovala 24. februarja, sem obljubila, da ji darilce prinesem na fešto. Samo kaj, ko sem bila po dokončanju čipke že tako utrujena in zaspana. Se je poznalo, da sem prejšnja dva večera odšla spat krepko po polnoči. Ni problema, bom zjutraj dokončala. Dve tretjini ogrlice sta bili že nakvačkani in pred odhodom sem sestavila škatlico. Poslikala sem jo tako, da je viden samo del ogrlice (kvačka in klobka s prejico res ne sodita v kader). Za pripadajočo voščilnico resnično ni bilo več ne časa ne energije. S kvačkanjem sem zaključila nekje med Vipavo in Ajdovščino, na postanku pri Silvi pa sem še naredila zaključke za zapenjanje.


Za zaključek ustvarjalno polnega tedna pa sem danes očistila še 178 stekleničk za Klavdijine delavnice v Maxiju. Upam, da mi bo katero od njih uspelo tudi okrasiti.

Trinajst

Tako majhna čipka, pa ima toliko špičk / vogalov. Ta srček z nagljem me je vabil že zelo dolgo. Saj se vidi, da imam najraje majhne čipke, kajne? Verjetno tudi zaradi tega, ker lahko izdelam darilce v zadnjem hipu. Včerajšnje popoldne in zgodnji večer sem preživela za mizo. Še dobro, da sta otroka že navajena tega, da mami večino časa nekaj ustvarja, verjetno se tudi zaradi tega najraje igrata z očijem. Kakorkoli, čipka gre še danes na pot, uokvirjena pa bo popolnoma enostavno, na rdečem žametu z belim okvirjem, zato je ne bom še enkrat fotografirala.


Naj za konec zapišem le še to, da sem tokrat zadovoljna prav z vsako od špičk, mislim, da so mi res lepo uspele. Pri majhnih čipkah je edina slabost ta, da se prav zaradi majhnosti hitreje opazi morebitna napaka, pri večjih se pač skrije v množici ovinkov in drugih lepot.