torek, 22. maj 2012

Moj tek - v trinajstih mesecih iz ničle do 21 km



V dneh po pretečenem polmaratonu v Radencih se vas je kar nekaj oglasilo z vprašanjem, kako mi je uspelo. Ker so se ta vprašanja pojavljala že prej, sem se odločila, da končno napišem zgodbo, kjer bom poskusila opisati mojo pot od zabubljene zapečkarice iz ustvarjalnega kotička do aktivne športnice. Priznam, malce nenavadno se počutim ob tem izrazu, ampak navsezadnje je res ... glede na število kilometrov, ki so za mano, si lahko rečem, da sem aktivna športnica :)

Vsak začetek je težak

Tudi pri meni ni bilo nič drugače. Dobesedno TEŽKO je bilo, saj sem po svetu hodila s 100+ kilogrami. Na tek niti pomislila nisem, nekajkrat na leto je prišel na vrsto sprehod, izjemoma pot na bližnji hrib. Tekla sem nazadnje v osnovni šoli, ampak takrat so bile razdalje 600-metrske. Ker sem hodila na srednjo šolo, kjer je bilo vsega skupaj 20 deklet, je bila naša telovadba totalen ''teksas''. Verjetno smo enkrat letno odtekle Cooperja za obvezno testiranje, ampak to je bilo to, kar se teka tiče. V naslednjih 17-ih letih sem tekla samo takrat, ko sem lovila avtobus, potem pa sem še dva dni kašljala od napora.

Tisti, ki me spremljate, veste, da se je lani moje življenje s pomočjo 90-dnevne ločevalne diete obrnilo na glavo, zato se tukaj v prehranske podrobnosti ne bom spuščala. Sem pa z rednim gibanjem začela prav zaradi hujšanja. In zato lahko postavim mejnik, kdaj se je vse skupaj začelo - pred trinajstimi meseci.

Začela sem z rednimi sprehodi na bližnjo trim stezo, trikrat tedensko 45 minut gozdne hoje z rahlim vzponom. Po kakšnem tednu sem celo poskusila teči, pa je moj špeh tako poskakoval, da me je dobesedno bolelo, zato sem lepo vztrajala pri hoji. V mesecu dni se je lepo število kilogramov stopilo, kondicija se je izboljšala in 14. maja sem ponovno poskusila preteči nekaj korakov. Na moje presenečenje je šlo brez težav, zato sem polna zanosa odtekla prvi kilometer do doma - po klancu navzdol. 

Odločitev za DM tek
Med tem tekom sem pomislila, da bi se lahko tudi jaz prijavila na DM-ov tek za ženske v ljubljanskem Tivoliju. Nekaj prijateljic je že pridno treniralo, zato sem sploh pomislila na to. Edina težava je bila, da je bil tek že čez tri tedne, najkrajša razdalja pa 5 km. Ko sem prebolela dvodnevni muskelfiber, sem s pomočjo zemljevida na spletni strani najdi.si izmerila 5 km razdaljo po bližnjih ulicah in se s štoparico odpravila na test, v kolikšnem času jo uspem premagati. 

Na DM teku se tekačice razvrstijo v skupine glede na predviden čas teka od 20 pa vse do 45 minut. Prepričana sem bila, da za zadnjo skupino bom pa že zbrala moči. Na prvem načrtnem teku sem se odločila za intervale. Izmenično sem tekla in hodila. Tekla dve minuti in eno minuto hodila - intervali so se izmenjevali toliko časa, da sem premagala celotno razdaljo, prvič sem dobrih 5 km premagala s časom 43:13. Super! Takoj naslednji dan sem izpolnila prijavnico in vplačala štartnino. Po dnevu počitka sem namesto intervalnega treninga poskusila s tekom, dokler bi zmogla. Uspelo mi je preteči celotno progo v ultrapočasnem tempu, ampak pretekla sem jo in to s časom 36:35. Do samega DM teka sem nadaljevala s treningom in sicer sem trikrat tedensko tekla po izmerjeni trasi, preostale dni pa sem ohranila gozdne sprehode, v bistvu hitro hojo.

Morda se to sedaj bere enostavno, vendar le ni bilo tako lahko. Da sem vztrajala pri treningu in se spokala od doma, je bilo krivo predvsem to, da sem javno razbobnala, da bom tekla v Tivoliju. Moja trma mi potem ni pustila, da bi obupala. Splačalo se je! Vzdušje v Tivoliju je bilo enkratno, sama proga sicer kar naporna, predvsem zaradi klanca, so se pa tukaj za koristne pokazali moji gozdni sprehodi in hitra hoja v klanec. Moje občutke sem strnila že v lanski objavi.

Na Ljubljansko desetko

DM tek je bil na sporedu prvo junijsko soboto, kaj pa potem? Čisto odkrito povedano, moje tekanje je šlo na dopust. Popoln dopust. Medtem smo šli še na morski dopust in dva meseca sta minila kot bi mignil. Tudi gozdni sprehodi so se razredčili. Motivacija je ušla neznano kam. Ves čas me je grizla slaba vest, da bi morala migati, pa se mi ni dalo. Vsak izgovor je bil dober ... zunaj je prevroče, noge me bolijo, dež pada, zjutraj je prezgodaj ... Bom jutri! Itak, vsi poznamo ta ''Bom jutri.'' Nujno sem morala nekaj ukreniti. Oklenila sem se preverjenega recepta, prijavila sem se na 10-kilometrski tek na oktobrskem Ljubljanskem maratonu. Mojo odločitev sem ponovno javno razbobnala in vplačala 35 evrov štartnine. Se je našel tudi kdo, ki mi je rekel: ''Kaj si nora, plačuješ zato, da lahko tečeš. Saj lahko doma tečeš zastonj!'' Opa, razlika je velika. Meni je bilo teh 35 evrov dovolj velika motivacija, da jih ne bom pognala v zrak. Prehodila pa proge tudi ne bom! Tako sem spet začela z rednim treningom. Kupila sem si ene 'a la tekaške' superge iz Lidla za 20 evrov. Za začetek so bile dovolj. Saj niti nisem bila 100%, da je tek definitivno zame. 
Vsaj trikrat tedensko sem tekla in počasi povečevala razdaljo. Pet, sedem, osem kilometrov ... enkrat septembra sem jih že pretekla deset. Pa potem čez nekaj dni enajst. Auč! Moj desni kolk se je začel pritoževati. Prav neprijetno me je začelo špikati. Alarm - Neža, ne pretiravaj! Sledilo je štirinajst dni počitka. Ampak ne dobesedno. Namesto teka sem ohranila sprehode po trim stezi in na bližnje Orle. Ko se je bolečina v kolku unesla, sem za trening tekla le še razdalje do 6 km. 

Vzdušje v Ljubljani je bilo nepozabno. Nepregledna množica tekačev, skupina The Stroj na štartu za ritem in glasno popotnico. Postavila sem se v zadnji štartni blok, med najpočasnejše tekače. In smo šli. Vzdušje ob progi, navijači, kapljice dežja ... lepo je bilo. Nekje na polovici poti sem razmišljala, kako lepo mi je, kako sem srečna, s kakšno lahkoto tečem. Skoraj bi zajokala, pa sem se uspela prepričati, da sem pregnala cmok iz grla. Na cilj sem pritekla s časom 1:00:41. Evforija in adrenalin sta mi dala občutek, da bi lahko pretekla vsaj še pet kilometrov. Še isti dan sem bila odločena, da grem naslednje leto na polmaraton. Potihem pa sem sanjala, da bi mogoče poskusila kar na ...joj, Neža, daj hiti počasi!!!

V Radence!

Ljubljanski maraton je bil konec oktobra. Spet je sledil tekaški dopust, vendar tokrat grozno slabe vesti nisem imela. Vedela sem, da so pred mano novi izzivi in 23. januarja sem se prijavila na Maraton treh src v Radencih, razdalja 21 km. Še isti dan sem na spletu poiskala program treninga. Edini predpogoj pri tem programu je bil, da si sposoben preteči 5 km, kar zame ni bil problem. Do Radencev je bilo še 16 tednov, program pa je bil 12-tedenski in večinoma sem se ga držala. Poskrbela sem tudi za ustrezno tekaško obutev in sedaj tečem v profi Asics tekaških supergah, nad katerimi sem navdušena.
Mi je pa med velikonočnimi prazniki malce ketna dol padla in sem tako pridelala dobrih 100 km minusa ... namesto predvidenih 440 sem jih pretekla dobrih 300, ampak na fizični pripravljenosti se ni poznalo, verjetno se je poznalo le na hitrosti, ta pa sedaj itak ni bila v prvem planu. Glavni cilj je bil, da mi uspe preteči progo in z doseženim sem zelo zadovoljna. O samem teku v Radencih si lahko več preberete v spodnji objavi.

5 ... 10 ... 21 ... 42

Seveda je na račun teka odpadlo kaj drugega v mojem vsakdanu. Odpovedala sem se domačemu ustvarjanju. Za dušo je ustvarjanja še vedno dovolj v okviru moje službe, prosti čas pa je sedaj namenjen teku. In ni mi žal.

Z motivacijo sedaj nimam več težav, saj pred seboj vidim toliko ciljev, da jih še nekaj časa ne bo zmanjkalo. 16-tedenski program treninga za pripravo na 42 km maraton imam že shranjen, prijava pa bo tudi kmalu realizirana. 

Da ne pozabim. OGROMNO vlogo pri mojem teku ima glasba. Brez slušalk v ušesih teka zame ni. Glasba mi daje ritem, pozitivno energijo, prav zasvojena sem s temi elektronskimi ritmi. Prav tem ritmom pripisujem levji delež, da tečem brez kakršnekoli krize. Glasba mi pomaga odmisliti boleče noge, ko pride na vrsto kakšen izmed najljubših komadov, bi kar zaplesala sredi ceste, pa da ne boste mislili, da še nikoli nisem ;)


Prigode s treningov

Za konec vam zaupam še eno letošnjo in eno lansko tekaško prigodo, večinoma sem jih deležna na mojih gozdnih tekih.

V zadnjem mesecu mi je uspelo povezati pot od doma proti Orlam, nad predorom pod Golovcem, do observatorija in dol proti Roški. Krasna trasa v senčki gozda, ki bo super predvsem v poletnih mesecih, ki prihajajo. Ta trasa je povezana tudi z mojim prvim tekom po dežju. Ma kaj po dežju, sredi nevihte! Moja trma me je pripravila do tega, da nisem hotela videti težkih sivih oblakov in sem se kljub neobetavnemu vremenu odpravila od doma. Pa ne bi bilo nobenih težav, če bi ostala v bližnji okolici in bi odtekla eno kratko petko. Ne, jaz bom šla na Golovec in pika. Ko sem bila že debelo uro od doma in se je kar lepo bliskalo, sem se le obrnila, a sem bila seveda prepozna. Nevihta je šla dobesedno nad mojo glavo, strele so sekale zelo blizu, saj med bliskom in gromom praktično ni bilo časovnega zamika. Še malo toče je bilo vmes. Dobro uro sem tekla skozi dež, no v bistvu sem hodila, ker so se pod mokrimi oblačili mišice že tako ohladile. Superge so bile premočene, pot je bila super spolzka, poleg tega je bila ura že krepko čez osmo zvečer ... ni da ni. mi je pa kljub temu uspelo najti pozitivne stvari ... mimo mene je švignil preplašen zajec, pot mi je prečkalo vsaj deset močeradov, pa ena krastača je prav počasi lezla čez pot. Ja, če moraš dobro gledati pod noge, da ti ne zdrsne na spolzkih koreninah, opaziš marsikaj. Še kukavico sem slišala, pa sem bila žal brez drobiža, da bi pozvončkljala za srečo.
V glavnem, doživela sem svoj dobesedni tekaški krst, če me takšno vreme ne ustavi, potem sem res na dobri poti k zasvojenosti s tekom.


Pa še lanska poletna dogodivščina, ob kateri ste se že lahko nasmejali ... kopiram lansko objavo :)
 ______________________________________________________________________________________
Kaj pravite, če zajček in medved sredi gozda zagledata žensko, ki naokrog skače v gatah okrog kolen ... ali se na smrt prestrašita ali ju skoraj pobere od smeha?

Točno to (no, brez zajčka in medveda, vsaj videla ju nisem) se je zgodilo meni. To je pa tako, če veliko piješ, potem mora voda tudi enkrat ven. Po spomladanski dogodivščini s hruško, donatom in NIČ papirnatimi robčki, so le-ti sedaj moji stalni spremljevalci na gozdnih sprehodih. In tokrat sem pač le zavila z gozdne poti za enega od grmov in počepnila. Ampak glej ga zlomka, da sem morala počepniti ravno nad osje gnezdo in lahko si mislite, da ose nad nepričakovano poplavo niso bile ravno navdušene. Tako sem morala sredi akcije obuditi spomine na Keglove vaje in brzinsko odskakljati nazaj na pot. Bemtiš, še dobro, da ni bilo nikogar mimo :))))

Kje so tu pajki? Danes sem bila pred hišo že ob 5:45 in iskreno se opravičujem vsem pajkom, ki so danes zaradi mene zamudili zajtrk. Bodo naslednjič vedeli, da se ne spodobi pajčevine vleči na vsakih deset metrov čez gozdno pot. Fuj, bljak, ves čas me je žgečkalo po obrazu ;)
______________________________________________________________________________________
Tako, upam, da ste našli kakšnega izmed odgovorov na vaša vprašanja. Nisem klasična tekačica, tečem z dušo in predvsem poslušam svoje telo.
Se vidimo na kakšni od tekaških prireditev ;)

8 komentarjev:

Athena125 pravi ...

Replika na zadnji stavek: samo, če ti pridem kam mahat.

Sicer pa čestitke!

Renata pravi ...

Čestitke za uspeh. Upam, da dobim voljo tudi jaz, najprej seveda do hoje. Poznam občutek, ko te kar ven vleče. Sem bila tudi sama pred leti na ločevalni, in je bila tista rekreacija nepozabna.Ko mi tudi dež ni bil ovira. Pa pride vmes bolezen, da moraš prekinit, čas pa kar gre. Se bo treba v roke vzet.

Vladuška pravi ...

Zelo zanimivo je bilo prebrati tvojo zgodbo in vsekakor si zame prava carica.

Helena pravi ...

Čestitam za trdno voljo, zagnanost in še vse, kar ti je pripomoglo k temu uspehu in spremembam v življenju. Zanimiva zgodba, ki te je pripeljala do teh uspehov.

an-ja pravi ...

Jaz sem čisto navdušena nad tvojo voljo, delom, odrekanji in rezultati. Če zberem disciplino in moč, da naredim vsaj del tega, kar delaš ti, ti mogoče sledim...

ime rože pravi ...

Tek je lep in prijeten vsedokler te preveč ne "zasužnji" tako da ne boš imela več časa za vse ostale okrog tebe in ostale kreativne stvari. Saj veš, da se ob velikih naporih sprošča tisti srečni hormon,...ki ti ne pusti več, da bi bil več navadni jogingaški uživač...Srečno!

mojca - mka pravi ...

Tvoj zapis sem prebrala prvič dopoldan v službi... in pred sodelavci skrivala solze. Sedajle, ob ponovnem branju, pa sem si dala duška... Še kar tečejo.
Bravo.

Tanja E. pravi ...

Naj rečem "samo" BRAVO! In naj se razume kot manj je več. LP:))