Sedem let

Kaj je res minilo že sedem let? Kako to, da so naši otroci vsako leto starejši, mi pa ostajamo isti? Če vprašate mene, jih imam še vedno 27, ko pa pomislim še enkrat, sem pri teh letih rodila mojo Niko. Hm, se je čas ustavil? Saj ni pomembno, da se le v srcu počutimo mlade, razigrane, pa je življenje takoj lepše.

Nika ima danes svoj dan, s praznovanjem je začela že zjutraj ob veselju nad prvim darilcem. Nadaljevala bo v družbi sošolk in sošolcev, s katerimi se bo posladkala v razredu in jim razdelila magnetke iz das mase in poservetkanimi motivi sovic.

 

Mislila sem, da jih bomo ustvarjali skupaj z Niko in Aljažem, pa se je ta nor decembrski urnik obrnil malo po svoje. Celodnevni delavniki, moja odisejada z zobarjem in ostale obveznosti so zahtevale svoj davek in otroško sodelovanje se je zaključilo pri valjanju in izrezovanju mase. Včeraj zvečer sem potem še nalepila sličice in magnetke ter privezala pentljice.

Itak se moram pripraviti na nočne ure, ker bom ta vikend bolj malo spala. Ne, ne bom ustvarjala, privoščila si bom ŽUR za mojo 27-letno dušo in srce. Če dobro pomislim, se počutim kot ena 14-letnica, ki omedleva pred koncertom Justina Bieberja. No, nisem ravno tako huda pacientka, da bi mi zmanjkovalo sape, ampak Red X-mas Partyja v dvorani Stožice z Arminom van Buurenom se neskončno veselim. Čaka me vsaj šest ur norenja ob glasnih ritmih glasbe, ki me tudi sicer spremlja na mojih tekaških treningih. 

Da bo mera še bolj polna, grem na žur popolnoma SAMA. Woooohooo, to bo ena posebna izkušnja, ko se bom potopila v pisano množico mladih ljudi. Mladih po letih in mladih po srcu.

Jaz se vidim v obeh skupinah, kaj pa vi?