torek, 19. januar 2010

Trinajst

Tako majhna čipka, pa ima toliko špičk / vogalov. Ta srček z nagljem me je vabil že zelo dolgo. Saj se vidi, da imam najraje majhne čipke, kajne? Verjetno tudi zaradi tega, ker lahko izdelam darilce v zadnjem hipu. Včerajšnje popoldne in zgodnji večer sem preživela za mizo. Še dobro, da sta otroka že navajena tega, da mami večino časa nekaj ustvarja, verjetno se tudi zaradi tega najraje igrata z očijem. Kakorkoli, čipka gre še danes na pot, uokvirjena pa bo popolnoma enostavno, na rdečem žametu z belim okvirjem, zato je ne bom še enkrat fotografirala.


Naj za konec zapišem le še to, da sem tokrat zadovoljna prav z vsako od špičk, mislim, da so mi res lepo uspele. Pri majhnih čipkah je edina slabost ta, da se prav zaradi majhnosti hitreje opazi morebitna napaka, pri večjih se pač skrije v množici ovinkov in drugih lepot.

nedelja, 10. januar 2010

Proti Bangkoku ...

V torek se odpravljata v tople kraje Ana in Damia. Smo jima kar nevoščljivi, ko bosta dobre tri tedne uživala in odkrivala eksotične skrivnosti. Ker bosta v tem času oba tudi praznovala rojstna dneva, smo se danes zbrali na nedeljskem kosilu in jima malce prej predali darilca.

Kako sem vesela, da sodelujem na tej blogosferi, saj drugače ne vem, če bi kdaj našla čudovite Vladuškine voščilnice. Res so nekaj posebnega in tokrat sem se te tehnike lotila tudi sama.


Za kovček je bil kot naročen lidlov papir usnjenega videza. Nanj sodijo nalepke z lansko leto obiskanima prestolnicama in letošnjim ciljem. Seveda pa v popotni prtljagi ne smeta manjkati potni list in turistični vodnik.



Izdelava takšne voščilnice je bila kar zabavna, zato bo nastala še kakšna. In ne morem verjeti, ampak na njej ni prav nobene rožice :)))

Ana in Damia, še enkrat SREČNO in uživajta 100/h!

četrtek, 07. januar 2010

Saga o tulipanu

Nekoč, davno je že tega, je na Otoku zakladov razsajala neznana vrsta gripe. Lahko bi jo imenovali LKV ... Lidočkin klekljarski virus. Največjo nevarnost okužbe je predstavljala udeležba na srečanjih, no, pa saj je tako z vsemi ustvarjalnimi okužbami. Zbolelo nas je kar nekaj in z Lidočkino pomočjo so začele nastajati čudovite čipke.

Pri Urški sem takrat videla ljubkega tulipančka, ki se mi je vtisnil v spomin. Nekaj vode je moralo preteči, da je končno prišel na vrsto. Kdo bi si mislil, da njegove največje muke ne bodo povezane s špičkami bucik, ampak se bo njegova dolga pot do končne podobe začela zapletati šele ob odrešitvi s punklja.


Oblika čipke je nekako zahtevala kvadraten okvir. Tega sem imela. No, samo clix različico, ampak je morala zadostovati. Črnega kartona je tudi bilo nekaj na zalogi, vendar mi je sam deloval tako prazno. Hm, kaj pa če bi za pomoč prosila moje FB prijateljice? Jojprejoj, le zakaj imam toliko črnega papirja doma? Če bi ga imela ravno dovolj za eno sliko, ne bi bilo nobenega dvoma. Tako pa se je začelo.

Ali bi rajši sliko z reliefnim papirjem brez črnega okvirja ...


... ne, nekaj manjka, dajmo okvir zraven, pa navaden bel papir okrog, ampak zdaj je čipka utesnjena ...


... če zunanji okvir zmanjšam za 2 mm, je to velika razlika (japajade), pa ta reliefni papir mi je tako všeč ...


... pade predlog za okvir s črticami ... ampak ker jih prehitro nalepim na podlago, je čipka lahko le v diagonalnem položaju ... hm, saj v originalu je to vogalna čipka, tako da ...


... dajmo poskusit še res čisto zadnjič!


Na koncu bo ... pojma nimam, katera različica, se bova odločili z naročnico ob predaji. Podlag imam sedaj kar nekaj in najbolje, da nadaljujem s klekljanjem. Samo naspim se še prej, ker včerajšnje štiri ure so zame absolutno prekratke. A zakaj samo štiri ure? Kot ponavadi, sem lovila rok ... in res ni šlo prej :)

sreda, 06. januar 2010

Škrobni dan ... sojina musaka

Z novim letom sem spet na začetku. V decembru sem poslala mojo ločevalno dieto na dopust, saj so bile skušnjave prevelike. Ampak mi ni žal. Uživala sem ob prazničnih dobrotah, maminem pecivu, čokoladi, čokoladi in ... a sem že omenila čokolado :)

Sedaj je skrajni čas, da se vrnem na stare tirnice. Začenjam seveda od začetka, okrog mojega rojstnega dne in velike noči pa bom pri koncu. In ta ponovni začetek je težji kot oktobra. Še posebej zato, ker se po omarah in v shrambi skriva še toliko sladkarij. Ampak se jim bom uprla, bom, moja trma ni kar tako.

Danes je na sporedu škrobni dan, kamor sodijo tudi stročnice. Iz pečice že diši sojina musaka z jajčevci in bučkami in odločila sem se, da bom meni všečne recepte objavila tukaj, morda pa pridejo prav še kateri izmed vas, saj nekaj nas je trenutno v istem ''zosu''.


Pekač imam velik 25×25 cm in musake bo dovolj za našo družino, pa še za manjši krožnik za mojo večerjo.

Potrebujemo:
- 20 dag sojinih kosmičev
- 1 čebulo
- nekaj strokov česna
- 2 bučki
- 1 jajčevec
- 1 konzervo pelatov
- začimbe po želji (pri meni so to sol, poper, provansalska mešanica, curry, rdeča paprika)

Sojine kosmiče zalijemo z dobrim litrom vrele vode in jih pustimo 10 minut, da se namočijo. Medtem prepražimo sesekljano čebulo, dodamo česen in odcejene sojine kosmiče. Dodamo zmlete pelate in dober dl vode (s katero splaknemo konzervo in mikser) in začinimo po okusu. V drugi ponvi popražimo in malce podušimo na kocke narezane bučke in jajčevec ter to dodamo sojini zmesi. Pretresemo v pekač in pečemo 20 minut na 180-200 stopinjah (oziroma toliko časa, da je še vedno sočno).
Zraven sodi skleda solate, ostali družinski člani pa imajo lahko prilogo po želji (pire krompir ali kaj podobnega).

Ko sem to musako delala prvič, sem jajčevec in bučke narezala na kolobarje in jih popekla na žaru. V pekač sem nato nalagala po plasteh. Najprej zelenjava, potem sojina masa, na vrhu pride sojina masa. Ostalim članom sem vmes dodala še nekaj naribanega sira. Slastno!

Ta musaka je super za tiste ki pogrešajo več mesa. Če bi jaz predse dobila samo naložen krožnik, bi bila prepričana, da jem mleto meso ... morda puranje.

Dober tek!

sobota, 02. januar 2010

Prijazen začetek leta

Te dni, ko sem brala vaša voščila, sem imela sama kar malo slabo vest. Enostavno se nisem mogla spraviti k pisanju, samo brezciljno sem brskala po netu. To, da bi samo na kratko napisala srečno in zdravo ... pa tudi ni zame.

Mravljičina nagradica je zato kot nalašč, da se zbudim iz praznične omotice in vam zaželim nadvse pozitivno leto, v katerem bo dovolj časa za vse aktivnosti, ki nam lepšajo dneve. Naj bodo to trenutki v ljubeči družbi domačih, prijateljev in še kakšne posebne osebe, naj bodo to trenutki ustvarjanja brez slabe vesti in misli na druge obveznosti, naj bodo to trenutki, ko odklopimo vsakdanje skrbi in uživamo v svojem, posebnem svetu. Vesela sem, da sem del tega sveta, našega ustvarjalnega vesolja, kjer se vse super razumemo, uživamo na srečanjih v živo in seveda tudi v srečanjih tukaj, v blogerskem svetu. Veliko vas že osebno poznam, vesela pa bom, če se nas bo spoznalo in srečalo še več, zato kar zberite pogum in se nam kakšno soboto pridružite na otočanskem srečanju.

Nagradico podeljujem naprej dvanajstim ... ne morem reči, da najljubšim, ker je takšnih zagotovo več. Zaslužimo si jo prav gotovo vse ustvarjalke, ki ena drugi lepšamo dneve s toplimi komentarji.

Hvala vam, da ste :)

Mravljica
Sonja
Helena
Suzy
Maja
Tanc
Vladuška
Jana
Urška
Renata
Suzi
Bolha