četrtek, 30. september 2010

Je res le en teden?


Se mi zdi, da je od zadnje objave minilo že toooliko časa, pa je res le en teden. Šivalni stroj pridno ropota, minike nastajajo in sproti odhajajo. Teh črno-belih kar ni in ni dovolj. Sem se še dodatno založila z blagom, da ga ne bo zmanjkalo.


Z dvema etuijema za kartice sem sodelovala tudi na dobrodelni dražbi, ki je potekala na Facebooku. Zelo uspešna dražba, res. In zelo lep rezultat, v vseh pogledih. Ne le, da nam je uspelo zbrati lep kupček evrov za družino v stitski, našla sem tudi prijateljico s faksa, s katero sva se svoje čase veliko nasmejali in se družili. Z novimi priimki se ne bi nikoli našli, tako pa me je prepoznala na fotki med komentarji.

Etui, primeren tudi za moške, je odpotoval v Domžale, pikasta različica pa v Vipavo.
Z veseljem bom še kdaj sodelovala.



četrtek, 23. september 2010

Pisane pikice

Vedno znova sem presenečena nad raznolikimi okusi deklet. Za te pikice sem bila prepričana, da bodo šle s težavo od doma, pa sploh ni bilo tako.


Blago mi je bilo všeč, kupila sem ga za Nikino oblekico, pa mu je čas namenil drugačno usodo. Najprej sem zašila miniko, pa je bila naknadna želja, da nastane še denarnica za kartice.



Kompletek danes odpotuje po pošti in priznam, da mi je njegova nagajivost zelo simpatična.

Denarnica je doživela mini evolucijo, dodala sem še ježka za zapenjanje, ker vem, da se nam v naglici ne da vedno vsega tipitopi zapeti.


Da ne bom pisala še ene objave, bom v to natlačila še kompletek, ki je prav tako že pri novi lastnici. Z Mašo sva se spoznali na začetku poletja in je zelo simpatična punca. Rada ima uhančke in sem ji ene sestavila kar tako, za majhno presenečenje, ko je prišla po naročeni kompletek. Zvečer sem presnečena izvedela, da naslednji dan praznuje rojstni dan. Tako sem bila še toliko bolj vesela, da sem ji z drobno pozornostjo polepšala dan.


Ob koncu pa še ena pomladno pisana, ki je nastala ob inštrukcijah šivanja teh cukrčkov.



ponedeljek, 20. september 2010

Torbice minulega tedna ... 21 jih je


Kaj dosti ne bom pisala. Šivala sem. Veliko. Spala malo manj kot ponavadi. V to objavo sem hotela prilepiti samo dve veliki fotki ... skupinski ... ostale pa majhne. Pa ne grem zdaj še enkrat nalagat. Vsega skupaj s toaletko in miniko iz predprejšnje objave jih je nastalo enaindvajset. Doma jih je ostalo še devet. Aja, pa na skupinskih fotkah ni vseh. Nekatere se podvajajo, nekatere so slikane samo posamezno. Sem parkrat štela, ma cifra je prava ;)

Vsaka po svoje mi je všeč. Pri dekletih pa so trenutno najbolj popularne ČB pikice. V prihajajočem tednu bodo torej prevladovale te. Blaga imam dovolj, zadrg tudi. Akcija!





















petek, 17. september 2010

Rožice za Idinih 80 let

Moja teta te dni praznuje lep jubilej. 80 let. Ko bi vi videli, kakšne šiviljske mojstrovine je ustvarila v vseh teh letih. Ne vem koliko poročnih oblek, takšnih, da se razni saloni lahko skrijejo. Pa to ne po Burdinih krojih ampak kar tako, iz glave. Spomnim se, ko se je poročila njena vnučka, tega bo že več kot deset let. Poleg poročne obleke ji je naredila še eno za po polnoči. Model je videla par minut po TV-ju, kolikor je trajal nastop pevke Danijele. In Patricija je rekla : ''Baka, točno takšno bi imela jaz.'' Pa jo je res imela. Vsi njeni otroci, vnuki, pravnuki, tudi širša družina so bili oblečeni v njene šivane, pletene in kvačkane kreacije. In še vedno dela. Ida, ti si mojstrica, da ji ni para. Iskrene čestitke! Naj ti tvoje roke in oči še naprej tako dobro služijo. Kdo ve, morda boš morala skvačkati še kak komplet za prapravnučka :)


sreda, 15. september 2010

Mini je maksi

Ta teden je res šiviljski teden. Nastajajo mini minike, mednje pa se je vtihotapila še ena maksi minika. Na posebno željo. Želja so bile tudi oceanske barve. mislim, da mi je uspelo, jutri pa bom izvedela, kako zadovoljna je naročnica. Torbico sem prešila po vzorčku, pri večji sem si to lahko privoščila, pri manjših ne bi prišlo tako do izraza. Posebej sem se ''zabavala'' z rožicami, za prvič sem zadovoljna.

Mini in maksi skupaj, razlika je očitna.
Mini mere so 13×9 cm, maksi pa 23×15 cm.

Detajl prešitja

Notranjost v ujemajočih se odtenkih

Nekaj vsebine za predstavo o prostornini

Pa še solo maksi minika


torek, 07. september 2010

V rjavem


Tokrat je nastala voščilnica za očetovega sodelavca, ki bo praznoval 70-ti rojstni dan. Najprej se mi je zdela naloga enostavna, po kratkem razmisleku in pregledu zaloge mojih papirjev pa ni bilo več tako. Nič mi ni bilo všeč, modrih je zmanjkalo, rožic in pastelnih tonov je na pretek, kaj pa naj izberem, da se ne bom ponavljala? Tudi ta papir, ki sem ga izbrala za ozadje, je okrašen z italijanskimi napisi. Kot celota, kot pola scrapbook papirja mi je bil sicer všeč, ampak ker sem grozen hrček, mi ga je bilo žal razrezati. Sem smotka, kaj? Na koncu mu ta usoda ni ušla, z razrezom pa sem se rešila nadležnih napisov. Okrasila sem ga še z zlatimi vijugami, pa rožice tudi tokrat ne smejo manjkati ;) S končanim izdelkom sem zadovoljna, glede na nabor čestitkarskega materiala sem kar dobro speljala.


Druga lepotička v rjavem je šatulja. Je bil kar izziv obleči eno v papirje, ki niso v črnobeli kombinaciji. S papirjem, ki bi bil primeren za preobleko, sem imela podobne težave kot pri voščilnici. No, vedela sem, da bodo na pokrovu rožice, te itak ne smejo manjkati. Pa sem jih za popestritev najprej malce popackala z vročim embosiranjem in na enak način okrasila še robove.

Uspela sem se prepričati, da novih papirjev ne rabim. Še med mojo zalogo moram pobrskati in tiste, ki jih res ne uporabljam, odpraviti do vrtca. Jim bodo tam bolj prav prišli.





Vsem vam, ki me tako pridno spremljate, pa se iskreno zahvaljujem za vse vaše komentarje.

ponedeljek, 06. september 2010

I'm in love

Ja čist zares :))) Ne morem pomagati, ampak ČB kombinacija mi je zlezla pod kožo. To miniko sem šivala s takšnim veseljem, da je težko opisati. Vsak košček blaga, ki sem ga odrezala, je začel sestavljati popolno celoto. Pikast trak se je brez packe prilepil na osnovo. Etui sem na obeh straneh ojačala z nalikano flizelino. Ma res je šlo vse kot po maslu. Nobenega muckanja, nobenega paranja, vsi šivi so nastali brez problemov. Ponavadi moram vsaj enega popravljati, pa stroj zašteka, pa igla noče skozi več plasti blaga ... tokrat pa vsega tega ni bilo. Čisti užitek! V žepke brez težav namestimo 24 kartic. Ne se smejat, se jih hitro nabere toliko :)))




Druga postavitev

Kot obljubljeno, vam predstavljam še drugo postavitev minike za kartice. Na FB-ju sem dala na glasovanje, katera bi vam bila bolj všeč. Sama se nagibam k tej drugi različici, ker ni nevarnosti, da bi kartice popadale ven, če pozabimo zapeti gumbek. Kaj pa vi mislite?

Za lažjo primerjavo objavljam obe različici.



Zdaj grem pa nazaj za stroj ;)