nedelja, 12. junij 2011

Štirideset let ... Dvajset ur


Najraje bi padla v posteljo in se zvila v klobčič, ampak ta objavi si zasluži, da jo napišem še danes.

V naslovu sta dve okrogli števili. Prvo je tam za 40. obletnico poroke mojih staršev, ki sta jo praznovala danes, drugo pa vam pove število ur, ki sem jih porabila za izdelavo darila zanju.


Joooj, čeprav si vedno znova obljubljam, da bom pri izdelavi bolj pridna, vedno znova čakam do zadnjega trenutka. In tokrat so bile pomembne minute, ne samo ure. Pa bo naslednjič spet isto.

Saj ne bi bil problem, če bi bila ta čipka edina na seznamu opravil. Pa se je vmes vštulil še moj tek, ki sem ga ta teden res postavila na stranski tir, ampak komaj že čakam, da grem spet ven. Koncert Bon Jovijev mi je tudi pobral nekaj energije v tem tednu, sploh vožnja nazaj iz Zagreba je bila pestra. Komaj sem zdržala. Se mi zdi, da bomo šli naslednjič z avtobusom. Da bo mera polna, je bil v soboto v Tivoliju še Lunin festival, ki ga nikakor nismo smeli izpustiti.

In kje je tu čipka? Hja, klekljanje je na vrsto prišlo šele v četrtek. Zvečer. Urica in pol za začetek. V petek pet ur.


Saj je bilo še dovolj časa. Japajade (prvič). No, v soboto je bila res že panika. Dopoldne, do kosila mi je uspelo čipko sklekljati do rožice na levi strani. Se pravi, za zvečer sem si pustila še enega ptička, rožico in tistih par listkov. Tam, nekje v petih urah bom fertik. Japajade (drugič). Po kosilu smo odbrzeli v Tivoli, se naužili svežega zraka in sladoleda in zvečer sem se spokala za mizo s slušalkami z mojo ljubo glasbo, brez katere bi verjetno omagala že po dveh urah. Pa je kar šlo. Ampak šment, ob enih je bilo tistih načrtovanih pet ur mimo, jaz pa še daleč od cilja. Bemtiš!!! Ajde, stisnem še eno urico, pa bom zjutraj v dveh urah dokončala. Japajade (tretjič). Vstanem ob polsedmih, ob poldevetih pa še vedno nisem priklekljala do druge rožice. (Tukaj lahko vstavite poljubno kletvico, si lahko mislite, da sem jih imela v mislih cel kup). Ajde, klekljam dalje! Kot da imam kaj drugega na izbiro. Nekaj čez enajsto končno zavozlam kleklje ... še dobro, da mi je bilo prizanešeno vsaj s tem, da se mi noben ni utrgal. S tem, da doma nimam črne podlage za v okvir, sem se že sprijaznila. Da bi šla pod tuš? Pozabi, je že mami klicala, da bo kosilo čez pol ure na mizi. Aaaaaaa, hitro spakiram stvari za s sabo, ker smo šli popoldne še na mini izlet proti morju. V vrečko dam mamino najljubšo bomboniero, okvir, plastično mapico, škatlico z buckami in bulo s pripinkano čipko. Ja, prav ste prebrali, bucike sem ven pobirala med vožnjo, en kilometer pred ciljem sem bila fertik in čipko položila v mapico.

Končno podobo bo slika dobila ta teden, ko si priskrbim črn žamet za podlago. Ampak ptički so pa krasni ;)

sobota, 04. junij 2011

Moja prva tekma ...

... a definitivno ne zadnja :)

6. DM tek za ženske - 5 kilometrov


Še vedno se mi smeji, ko pomislim, da sem danes z užitkom pretekla vso progo v Tivoliju, s klancem vred. Jaz, ki teka nisem marala. Nisem ga marala do petka pred tremi tedni. Ja, prav ste prebrali, pred tremi tedni! Takrat mi je bilo dovolj 14-dnevnega zastoja pri klestenju mojih kilogramov in odločila sem se, da si kupim kolebnico. Hoja po trim stezi mi je postala premalo. Zvečer sem se spravila pred garažo in 10 minut preskakovala, tekla na mestu in se na lepem odločila, da bi pa mogoče šla en krog mimo pošte in vrtca. Pa sem šla, dve tretjini kroga sem pretekla, eno tretjino pa prehodila. Vsega skupaj 1500 metrov. V soboto zjutraj sem se zmigala od doma na standardni sprehod po trim stezi in se med potjo odločila, da nadaljujem do Orel. Na vrhu mi še ni bilo dovolj in začela sem teči proti Urhu, pa je na moje veliko presenečenje šlo. In šlo. In šlo. Do doma! Halo??? In med tem tekom se mi je utrnila zamisel, da bi se šla mogoče prijavit na DM tek. Čakaj malo, pomisli še enkrat! A imaš mogoče vročino? Ne, res bi se šla prijavit, pa da vidimo. Saj pretekla itak ne bom cele proge, ampak za prvič bo tudi to kul.
Pred plačilom štartnine sem na najdi.si zemljevidu izmerila progo 5250 m po bližnji okolici in jo večer prej pretekla in prehodila v dvominutnih intervalih. V 45-ih minutah sem bila doma in moja odločitev je bila dokončna. Grem! V DM-u so nas pocrkljali z neverjetno bogato sponzorsko vrečko.


Res sem bila presenečena. Da ne govorim o tem, da mi je bila majčka celo prav, ker pred dvema mesecema je niti slučajno ne bi spravila nase. Ostalo mi je še dobrih 14 dni za priprave. Vsak drugi dan sem tekla, ostale dni pa pridno hodila. Svojo progo sem že v drugem poskusu pretekla v enem kosu in vedno bolj sem se veselila današnje sobote.

Ob prihodu v Tivoli se je vame počasi naselil občutek nestrpnega pričakovanja, obilica pozitivne energije, ki je sevala z vsakega nasmejanega obraza žensk v rdečih majicah. Res krasno.

Skupinsko ogrevanje je bilo nadvse zabavno, glasna glasba po mojem okusu in kmalu je bila ura deset.


Preden sem se prebila čez štartno črto, je ura kazala že preko 13-te minute, odkar so štartale prve tekačice na 10 kilometrov. Pa smo odtekle naprej tudi me, ki smo se razvrstile v počasnejšo skupino. Čas na progi mi je hitro minil in v cilj sem pritekla s časom 34:25. Za prvič več kot odlično. Če pa pomislim, da je od mojega zadnjega pretečenega kilometra minilo vsaj 16 let, se mi vse skupaj zdi prava znanstvena fantastika.
V cilju so me pričakali moji trije sončki in ob 12-ih sem se z Niko in Aljažem podala še na 400-metrsko progo za Oskarjev tek najmlajših.


Za nami je res super dan in v mislih se že spogledujem z oktobrskim rekreacijskim 10-km tekom na Ljubljanskem maratonu. Časa za pripravo imam več kot dovolj. Edino moje zdravje me malo skrbi. Ker zadnjič se mi je med tekom po gozdu zgodilo, da sem svoje krasne občutke, ki so me prevevali, začela primerjati z občutki ob uživanju čokolade. To stanje pa je že skrajno resno. Da jaz, zaprisežen čokoholik, primerjam čokolado s tekom in da sem nad zadnjim navdušena, to stanje je že alarmantno. In prosim, če katera pozna kakšnega specialista, jo prosim za napotnico :))))

Ne resno, tek je zakon in tudi z njegovo pomočjo je moja podoba sedaj že veliko manj okrogla. Tole je vmesna fotka. Tista prava ''prej-potem'' fotka pride na vrsto enkrat v jeseni. Se je že veselim ;)


P.S. Za arhiv dodajam še rezultate. V moji starostni skupini sem bila 641. od 1639-ih, na skupnem seznamu pa 1915. od 5008-ih :)

petek, 03. junij 2011

Cvetka in Vesna

Starših naših Mišk so me prosili, da izdelam darilci ob zaključku vrtčevega leta za vzgojiteljici Cvetko in Vesno. Z veseljem sem sprejela izziv in se odločila za ogrlici v ''njunih'' barvah. Mislim, da sem kar v redu zadela, vsaj po odzivu sodeč. Meni sta všeč obe, vsaka po svoje. Modra zato, ker je turkizna tudi meni zelo ljuba barva, rjava pa deluje malce afriško :)



Danes smo se odpravili na kratek izlet do Mengeške koče, kjer smo preživeli prijetno popoldne, začuda je še vreme zdržalo, da nismo bili mokri.


Za zaključeno podobo darilca sem ogrlici z voščilnicama zapakirala v lični škatlici. Ja, ta teden bi definitivno lahko poimenovala teden škatlic. Dve še čakata na objavo ;)