Šopek marjetic

Danes mi je uspelo v voščilnico sestaviti odtisek z medvedkom, ki sem ga dobila pri Marni. Je bil pa to prvi poskus barvanja z barvicami in white spiritom, vendar so bile Gorjuss deklice bolj ''nujne'' za objavo :)

Pri sami sestavi voščilnice nisem nič kaj komplicirala. Odtisek sem nalepila na s škarjicami izrezan oval, tega na črn papir, okrašen z vijugicami, potem pa vse skupaj še na rumeno osnovo. Raztresla sem še prgišče izštancanih marjetk in voščilnica bo v mapici počakala na primeren trenutek.

Prve vijugice

Ja, te dni je pri meni veliko stvari prvič uporabljenih. Tokrat so to vijugice iz Prometeja.
Sama voščilnica ni nič kaj zapleteno sestavljena, ker mi asimetrične postavitve še vedno delajo težave. Pri shemah na raznih blog izzivih mi je kar škoda vseh papirjev, ki se prekrivajo in skrijejo njihove čudovite vzorčke. No, enkrat bom morala poskusiti :) Itak sem prvotno mišljeno podlago sprčkala, ker sem je pregrobo senčila, pa sem jo na koncu obrnila na drugo stran in se spomnila na vijugice :)

Sem vesela, da si počasi spet nabiram zalogo narejenih voščilnic. Rojstnih dni itak nikoli ne zmanjka, je pa fino, če kdaj kakšno pošlješ kar tako, za presenečenje in lep dan :)

Nova torbica

Urška, hvala, da si organizirala swap torbic, saj bi drugače preteklo bogve koliko vode, preden bi se jaz spomnila na to, da bi šivala torbice.

Sedaj, ko sem začela, se ne bom mogla ustaviti :) Ampak šment, tudi tej sivozelenkasti, malce svetleči, nadvse elegantni torbici se obeta, da bo odpeketala od doma.

Narejena je po enakem kroju kot torbica, ki jo je v swapu dobila Nataša. Razlika je le v tem, da se zapira z netkom in nima ''poklopca''. Z notranje strani sem jo podložila s temnosivo podlogo, da je bolj kompaktna, pa so poskrbele kar moje stare kavbojke, ki sem jih razrezala v ta namen. Zašila sem torej kar tri enake plasti, ki skupaj sestavljajo končno celoto.

Sem poslikala še notranjost, s katero je bilo še največ dela. No, naslednja bo že hitreje narejena :)



Ta kroj mi je tako všeč, da bom naredila še kakšno manjšo različico. Hm, čaka me še eno vzorčasto blago, pa iz jeansa bi tudi fajn izpadla ... ti prazniki pred nami bodo gotovo produktivni ;)

Moja prva Gorjuss deklica

Pa je le prišla na vrsto. Ta odtisek mi je podarila Sonja. In uboga dečva je kar dolgo čakala v kuvertici z odtiski, da sem se jo le spravila pobarvati. Hm, kaj čmo, šele v ponedeljek sem si končno kupila slavni white spirit brez vonja, papirnata palčka je bila že nekaj časa doma, super mehke Lidlove barvice pa prav tako.

Prav tako sem se prvič igrala s senčenjem z blazinicami in ... jojprejoj ... manjka mi še toooooliko barv :) Pa prav zabavno je. Papirjev imam nekaj na zalogi, tako sem že v začetku vedela, v kakšnih barvah bom skombinirala voščilnico. Recimo, da mi je še kar všeč in moram še ene par podobnih punčkastih narediti, da porabim odtiske, ki si jih je nagrabil tahrčkasti moj drugi jaz ;)

Za zaključek vam pokažem še dve punčkasti voščilnici iz arhiva, ki na blogu še nista bili objavljeni. Naredila sem ju za swapa vočilnic Sarah Kay, ki ju je na otočku organizirala Simona.

Swap torbic

Na našem internetnem otočku je Urška razpisala swap torbic. Sprva sploh nisem nameravala sodelovati, ker pa sem enkrat stegnila jezik, oziroma prste na tipkovnici, in komentirala zapis ene od ustvarjalk, sem se pač še prijavila.

In minevali so dnevi ... in tedni ... vedela sem že, da bom torbico šivala za Natašo, pa še kar ni bilo nič z mano. Dekleta so se na forumu že javljala, da so torbice končane, fotke poslane, jaz pa ... tri dni pred rokom sem se končno odpravila v Kilometer po blago. In to je bila ljubezen na prvi pogled. Rožice, kaj pa drugega.

Kaj pa kroj? Kdo bo zdaj, tik pred zdajci, po internetu brskal za modeli? Doma imam dve torbici, ki mi ju je naredila teta, tako, da sem imela model za naramnice. Ampak kroja pa še vedno od nikoder. No, na koncu sem našla enega v stari Burdi, hm, samo slikca je bila velika 5×4 cm. Linije sem nekako prenesla na večji papir in bila s krojem končno zadovoljna.

Šivanje je bilo prava pustolovščina, saj je moj 18-mesečnik veselo skakal naokrog in radovedno pogledoval proti gumbom na stroju. Ko me ni bilo zraven, je seveda tudi kaj ponastavil. K sreči se je vse v redu izteklo.


Torbica mi je noro všeč in ta teden bo nastala še ena zame. Še podobno zaponko moram najti ali pa bom šla kar po enako. Pa še kaj blaga moram poiskati, če me prime, da bi zašila še kakšno viška. Saj rojstnih dni itak nikoli ne zmanjka ;)

Aja, velika je približno 40×23 cm, naramnice pa so ravno dovolj dolge, da jo daš na ramo ali pa jo neseš v roki.

Še ena tortica in prvi družinski pohod

Velikonočni prazniki so za nami in za nekaj časa sem tudi s tortami opravila. Tokrat sem se lotila sadne torte, pa se vidi, da mi najbolje uspevajo čokoladne različice :)



No, ampak glavna novica pa je, da smo na velikonočni ponedeljek izkoristili čudovit dan in osvojili Šmarno goro.

Majhen korak za povprečnega Ljubljančana, vendar velik korak za našega 18-mesečnika. Poudariti moram, da smo se na pot odpravili brez vozička in brez otroškega nahrbtnika. Oba otroka sta bila maksimalno pridna, Nika je prehodila vso pot gor in dol, Aljaž pa je vzpon skoraj v celoti opravil sam. Oči ga je nesel le čez tiste najbolj strme, rahlo plezalne dele poti (s tem mislim plezalne z Aljaževe perspektive, odrasli le malo višjo stopnico prestopimo). Igrišče na sedlu je prišlo ravno ob pravem času, da sta oba dobila dodatno energijo za naprej, pa še cingljanje zvončka se je že slišalo.



Na poti nazaj proti Pirničam je najmlajšemu zmanjkalo baterij, zato je večino poti prespal v očijevem naročju, Niko pa sem morala kar nazaj držati, da ne bi stekla proti dolini. Kaj morem, ko pa se sama klancev kar malo bojim. Saj upam, da bo manjši 'štor' kot sem bila jaz v otroških letih, ko sem se spotaknila tudi ob lastno senco. Obliži za moje noge so bili obvezna oprema v mamini torbici :)

No, naš prvi pohodniški izlet je trajal štiri ure in upam, da ga kmalu ponovimo, mogoče že naslednji vikend, hribčkov v okolici je zagotovo dovolj.

Bi kavico? Kaj sladkega?

S to objavo sicer zamujam en dan, pa nič hudega. Je bilo včeraj tako luštno, da je dan kar zdrvel mimo.

Hm, ja, pa sem spet eno leto starejša :) Se kaj drugače počutim? Prav nič! Moja dva čmrlja skrbita za to, da ne pozabim na svojo otroško plat, sama pa skrbim za to, da moja zasvojenost s čokolado ne popušča. Tortico sem si namreč spekla sama :) Na začetku sem še oklevala in razmišljala o sadni torti, ampak haloooo ... saj je vendar moj rojstni dan! Torta je bila torej spet čokoladna, kaj pa drugega :) No, saj so bile tudi višnje notri, se lahko tolažim, da sem tudi malo vitaminov pojedla, ha ha.


Dopoldne sem praznovala z moževo družino, na kosilo pa smo se odpeljali k mojim. Kako lep, prav poletni dan, pa še se nam obetajo :) Prav super smo se imeli. In nedeljska kosila pri mami so itak najboljša :) Takšne goveje župce ne skuha nihče drug! Otroka sta uživala v tekanju naokrog in naša triletnica zdaj komaj čaka, da dobi rolerje. Bosta z očijem lahko skupaj trenirala :) No, moja mami in oči sta poskrbela za to, da bom odšla na nakupovalni izlet samo zase, pa še z veliiiiko Lindtovo bonboniero se bom sladkala zraven. Hvala!

Proti večeru pa sem končno prišla na svoj račun in po dolgem času držala v rokah malo, majceno dišečo štručko. Joj, kako hitro pozabiš, kako majhni so dojenčki. Zala je res zala deklica :) Tako lepo polt ima, zaenkrat še brez mozoljčkov, pa crkljati se mi je pustila, pikica pridna. Tudi Niki je všeč, Aljaž pa jo je gledal s takim nežnim nasmeškom na obrazu. Gotovo bodo fajn prijatelji, ko se bodo lahko igrali skupaj.

In ja, vrnimo se k naslovu. Bi morda kavico? Kratko, dolgo, z mlekom, s smetano, brez, mogoče kapučin? No, na vse to lahko po novem pridete k meni, samo zverzirati se še moram s tole novo mašinco. Barbara in Sašo, hvala, res sta faci.

Dve dojenčkasti in ena za mamico

Včeraj sem se končno sprehodila do pošte in danes sta ta glavni voščilnici že na cilju, tako da mi ne bo več treba komplicirati s skrivanjem objav :)

Prvo, modro voščilnico ste že videli, naslovila pa sem jo na novo družinico.


Drugo, viola lepotičko, je prejela mamica.
Ob rojstvu se vedno osredotočamo na novorojenčke, na mamice pa kar malo pozabimo, čeprav nenamerno. Zaradi tega sem naredila voščilnico posebej za Barbaro, v njej ljubi barvi, pa še uporabljen servetek ji je bil enkrat všeč. Ko sem iskala kak primeren citat za vpis, nisem našla nič pametnega, pa so potem besede kar same privrele iz mene. Hm, vsebina je raznežila oba starša in jima privabila solze na oči. To sicer ni bil moj namen, je pa lepo slišati :)

Prvič sem preizkusila servetno tehniko s plastično folijo in mi je zeloooooo všeč. Nič packanja z lepilom, lakom ... skratka, super! Sredino servetka sem izrezala, da sem naredila prostor za odtis s ptičko. Dodala sem le nekaj bleščečih kamenčkov in obrobo z viola bleščicami. Ker je osnova perlast papir, nisem hotela tvegati s pisanjem direkt gor, da se ne bi kaj razmazalo, zato sem tudi notranjost malo okrasila.


Kengurujčki bodo pa počakali na še kakšnega dojenčka v naši družbi, saj jih še ne bo zmanjkalo :) Malo sem se igrala z akvarelnimi barvicami, se še učim :)