Še ena tortica in prvi družinski pohod

Velikonočni prazniki so za nami in za nekaj časa sem tudi s tortami opravila. Tokrat sem se lotila sadne torte, pa se vidi, da mi najbolje uspevajo čokoladne različice :)



No, ampak glavna novica pa je, da smo na velikonočni ponedeljek izkoristili čudovit dan in osvojili Šmarno goro.

Majhen korak za povprečnega Ljubljančana, vendar velik korak za našega 18-mesečnika. Poudariti moram, da smo se na pot odpravili brez vozička in brez otroškega nahrbtnika. Oba otroka sta bila maksimalno pridna, Nika je prehodila vso pot gor in dol, Aljaž pa je vzpon skoraj v celoti opravil sam. Oči ga je nesel le čez tiste najbolj strme, rahlo plezalne dele poti (s tem mislim plezalne z Aljaževe perspektive, odrasli le malo višjo stopnico prestopimo). Igrišče na sedlu je prišlo ravno ob pravem času, da sta oba dobila dodatno energijo za naprej, pa še cingljanje zvončka se je že slišalo.



Na poti nazaj proti Pirničam je najmlajšemu zmanjkalo baterij, zato je večino poti prespal v očijevem naročju, Niko pa sem morala kar nazaj držati, da ne bi stekla proti dolini. Kaj morem, ko pa se sama klancev kar malo bojim. Saj upam, da bo manjši 'štor' kot sem bila jaz v otroških letih, ko sem se spotaknila tudi ob lastno senco. Obliži za moje noge so bili obvezna oprema v mamini torbici :)

No, naš prvi pohodniški izlet je trajal štiri ure in upam, da ga kmalu ponovimo, mogoče že naslednji vikend, hribčkov v okolici je zagotovo dovolj.