Prijatelji so naju povabili zraven in ne vem, kaj naju je pičilo, da sva pristala na izziv. Prvič sva bila skupaj na vrhu leta 2001, Peter tudi že nekajkrat pred tem.
Sama sem, kar se planinarjenja tiče, malo smešna. Hoja navkreber mi ni preveč pri srcu, zato sploh ne vem, zakaj se mučim. Ampak občutek, ko prideš na cilj, je fenomenalen. No, tudi razgledi odtehtajo sopihanje, ki me spremlja vso pot. In načeloma na poti srečujemo same prijazne ljudi, soplanince, nabite s pozitivno energijo. Ne moreš si pomagati, da se te energije ne bi nalezel tudi sam.
No, da se vrnem k preteklemu vikendu.
Vremenska napoved ni bila nič kaj rožnata. Trontelj je v četrtek hojo v hribe odsvetoval in v soboto ob petih zjutraj je na poti proti Gorenjski veselo deževalo. Vseeno smo se odločili, da se odpeljemo na Pokljuko in počakamo, kaj nam bo prineslo jutro. Pričakalo nas je jasno nebo. Super, sedaj pa hitro pot pod noge!
Čez planino Konjščica smo se odpravili proti Vodnikovi koči, kjer smo se posladkali z izvrstnim čajem. Po vsega skupaj šestih urah hoje smo bili na našem sobotnem cilju, v varnem zavetju Planikinega doma pod Triglavom.
Naša skupinica sedmih superplanincev mi je dovolila, da sem hodila prva in narekovala tempo. Fenomenalna odločitev, saj sem presenetila samo sebe, ko nisem potrebovala nevemkoliko vmesnih postankov za lovljenje sape. Preostanek dneva smo preživeli ob poležavanju, sladkanju s čokoladicami, posedanju po jedilnici in večernem igranju enke. Zunaj je pihalo kot za stavo, občasno je zagrmelo, v dolini pa so se podili res črni oblaki.
Zbudili smo se v sončno, a precej vetrovno jutro. Kapa na glavi je bila obvezna. Čakali sta nas dobri dve uri spopada z vzponom na vrh. Zajle in klini ... nekajkrat sem kar globoko zadihala, očitno se zgornja meja adrenalinskih užitkov z leti niža :( Planincev z enakim ciljem je bilo cel kup.
Nekje na sredi poti smo srečali mladoporočenca, ki sta imela minulo noč ohcet na Kredarici. Ja, to je morala biti žurka in pol :)
Zaradi enosmernega prometa se je pot malce zavlekla, ampak na vrhu smo imeli srečo in ni bilo prevelike gneče.
Razgled z vrha je bil čudovit, pod nami so se sicer podile meglice, vendar pa se nam je v daljavi smehljalo morje :)
Po obveznih fotoseansah smo se odpravili nazaj proti Planiki, kjer so nas pričakale ovčke. Ob sedmih zvečer smo končno zagledali našim nogam tako ljube avtomobile :)
Noge ... raje ne komentiram ... premikam se kot stara mama ... upam, da se do sobotne ohceti sestavim skupaj, da bom lahko odplesala kakšno polko.
No, če odmislim vse bolečine, smo se imeli super. Pa še planiko imam za trajen spominček ... seveda na fotografiji :)
7 komentarjev:
Bravo!!!!! Zaslužiš si vse pohvale za krasen podvig. Po slikah sodeč ste se imeli zelo lepo.
Faca si, da ni večje. Jaz bi, pa ne bom nikoli.
Oooooooooooo ČESTITAM!!
Pa zelo lepe slike!
O hudoooo ... res si faca :))
Bravo!!! Dobra si. Meni ne bo uspelo nikoli, ker če ti praviš, da nimaš kondicije, sem jaz mrtva, zombi,lesena ali pa hroma.Mislim, da ti je jasno.Slike so pa prelepe in verjamem, da si bila vesela, ko si to opravila. V soboto, pa praviš, da greš spet kondicijo nabirat -s plesom. Naj ti bo najlepše!
Bravo!!! Je pomagalo držanje pesti :))
Ful sem vesela, da vam je uspelo!
Sedaj si pa nabita s kondicijo in boš lahko v soboto celo noč preplesala (musklfiber bo pa brez skrbi do takrat minil, če ne pa - klin se s klinom izbija). :)
Tudi jaz sem vesela, da ti je uspel podvig ... Pa hvala za prelepe slikce in prelep pohodniški potopis ... al kukrkol se temu reče ;o)
Objavite komentar