Štirideset let ... Dvajset ur

Najraje bi padla v posteljo in se zvila v klobčič, ampak ta objavi si zasluži, da jo napišem še danes.

V naslovu sta dve okrogli števili. Prvo je tam za 40. obletnico poroke mojih staršev, ki sta jo praznovala danes, drugo pa vam pove število ur, ki sem jih porabila za izdelavo darila zanju.

Joooj, čeprav si vedno znova obljubljam, da bom pri izdelavi bolj pridna, vedno znova čakam do zadnjega trenutka. In tokrat so bile pomembne minute, ne samo ure. Pa bo naslednjič spet isto.

Saj ne bi bil problem, če bi bila ta čipka edina na seznamu opravil. Pa se je vmes vštulil še moj tek, ki sem ga ta teden res postavila na stranski tir, ampak komaj že čakam, da grem spet ven. Koncert Bon Jovijev mi je tudi pobral nekaj energije v tem tednu, sploh vožnja nazaj iz Zagreba je bila pestra. Komaj sem zdržala. Se mi zdi, da bomo šli naslednjič z avtobusom. Da bo mera polna, je bil v soboto v Tivoliju še Lunin festival, ki ga nikakor nismo smeli izpustiti.

In kje je tu čipka? Hja, klekljanje je na vrsto prišlo šele v četrtek. Zvečer. Urica in pol za začetek. V petek pet ur.

Saj je bilo še dovolj časa. Japajade (prvič). No, v soboto je bila res že panika. Dopoldne, do kosila mi je uspelo čipko sklekljati do rožice na levi strani. Se pravi, za zvečer sem si pustila še enega ptička, rožico in tistih par listkov. Tam, nekje v petih urah bom fertik. Japajade (drugič). Po kosilu smo odbrzeli v Tivoli, se naužili svežega zraka in sladoleda in zvečer sem se spokala za mizo s slušalkami z mojo ljubo glasbo, brez katere bi verjetno omagala že po dveh urah. Pa je kar šlo. Ampak šment, ob enih je bilo tistih načrtovanih pet ur mimo, jaz pa še daleč od cilja. Bemtiš!!! Ajde, stisnem še eno urico, pa bom zjutraj v dveh urah dokončala. Japajade (tretjič). Vstanem ob polsedmih, ob poldevetih pa še vedno nisem priklekljala do druge rožice. (Tukaj lahko vstavite poljubno kletvico, si lahko mislite, da sem jih imela v mislih cel kup). Ajde, klekljam dalje! Kot da imam kaj drugega na izbiro. Nekaj čez enajsto končno zavozlam kleklje ... še dobro, da mi je bilo prizanešeno vsaj s tem, da se mi noben ni utrgal. S tem, da doma nimam črne podlage za v okvir, sem se že sprijaznila. Da bi šla pod tuš? Pozabi, je že mami klicala, da bo kosilo čez pol ure na mizi. Aaaaaaa, hitro spakiram stvari za s sabo, ker smo šli popoldne še na mini izlet proti morju. V vrečko dam mamino najljubšo bomboniero, okvir, plastično mapico, škatlico z buckami in bulo s pripinkano čipko. Ja, prav ste prebrali, bucike sem ven pobirala med vožnjo, en kilometer pred ciljem sem bila fertik in čipko položila v mapico.

Končno podobo bo slika dobila ta teden, ko si priskrbim črn žamet za podlago. Ampak ptički so pa krasni ;)