četrtek, 28. februar 2013

Barcelona - usodno mesto

Nikine prve zimske šolske počitnice smo izkoristili za obisk Barcelone. Načrtovali smo, da se bomo tja odpravili med prvomajskimi prazniki, a so bile letalske karte v februarskem terminu nekajkrat cenejše (150 € za 4-člansko družino v primerjavi z majskimi 500+ evri).

Kar se Nike in Aljaža tiče, je bilo veliko trenutkov za v kategorijo 'prvič'.
Prvič z letalom, prvič z metrojem, prvič v akvariju ...

Od doma smo se odpravili na začetku Aljaževe viroze. Je imel fant takšno željo vse videti, da smo vse skupaj še kar v redu preživeli. Pokurili smo skoraj vso zalogo paracetamola za zbijanje vročine in oči si je krepko utrdil mišice z nošenjem utrujenega popotnika. 

Prvi večer smo odšli do Montjuica, se sprehodili mimo galerije do olimpijskega stadiona in počakali, da so se prižgale večerne luči in fontane, ki so ustvarile zares pravljično vzdušje.

 

Naši ogledi so bili prilagojeni otroškima sopotnikoma. Tako ni bilo na programu klasičnih ogledov 'kamnov' in umetnin, ampak sta bila prva dva dneva glavna obisk živalskega vrta in akvarija. In res smo imeli kaj videti. V živalskem vrtu smo uživali prav vsi. Jaz sem skakala naokrog s fotoaparatom in se trudila, da ne bi preveč glasno vzdihovala ''iiiiiiiii, kolk je luštkan ... iiiiiiiii, poglej toooo ...'' V kolikšni meri mi je uspelo, vedo moji sopotniki, pa saj smo bili nekje na isti valovni dolžini.

Očarani smo bili nad raznovrstnimi tropskimi pticami, nad bogastvom barv, s katerimi je pobarvano njihovo perje. V primerjavi z ljubljanskim živalskim vrtom mi je bila všeč tudi velikost in razgibanost ograd, kjer bivajo živali. Fotk je veliko, pokažem vam pa te tri. 

Western crown pigeon s prekrasno frizuro
                                

Tukan, ki je tako prijazno poziral

Prisrčne surikate ... stražarja se nista pustila motiti

Naslednji dan smo obiskali akvarij. Spet smo bili priča bogastvu, ki ga skrivajo oceani, pa tudi nekaj sladkovodnih rib smo lahko videli (predvsem iz Južne Amerike). Meni najlepše so seveda ribice iz tropskih morij, ki imajo res neverjetne barvne kombinacije. Jih je pa težko ujeti v objektiv, ko tako hitro švigajo sem in tja.


Ob akvariju s klovnskimi ribicami se je ustavila tudi skupina otrok iz vrtca. V tistem trenutku sem si mislila, da bi morali v enciklopedije obvezno vpisati novo ime, saj se je iz dvajsetih ustec slišalo le ''Nemo!''


Seveda smo se sprehodili tudi skozi tunel in ob nas ter nad nami so plavali veliki morski psi, tune, velike orade, brancini, jegulje, morene in polno drugih rib, ki jim ne vem imena. Mimo je prilebdela tudi ta, nadvse nenavadna, skoraj grda riba, jaz bi ji rekla kar plavajoči fosil. Res se mi je zdelo, kot da je priplavala iz pradavnine, bila pa je tudi precej velika.



Popoldne sva z možem odšla na solo sprehod brez otrok. Poiskala sva Sagrado Familio, ki se je v osemnajstih letih kar dobro spremenila. Zagotovo se ne spomnim pisanih mozaičnih okraskov. Imela sva srečo, da so bili obsijani z zadnjimi sončnimi žarki tistega dne. Je pa škoda, da pogled kazijo gradbeni odri in žerjavi okrog bazilike. Res me zanima, katera generacija bo dočakala njeno popolno podobo.



Čeprav sva imela najboljši namen za ogled še kakšne znamenitosti, nama je to preprečil nakup novega šotora v Decathlonu. Z 10+ kilogrami dodatne prtljage pa se nama ni več dalo raziskovati mesta.

V torek je bil še najlepši in najtoplejši dan naših počitnic. Odpravili smo se na dopoldanski sprehod po mestu in otroka sta bila res pridna, saj smo prehodili kar nekaj postaj podzemne. Naša gostiteljica nas je vodila po očarljivih ozkih ulicah starega dela mesta. 

 

Še preden smo prišli do katedrale, sem ob pogledu čez ramo ujela ta pogled na njene zvonike nekaj ulic stran. Lepo, saj je bila tukaj svetloba bolj prijazna, takrat, ko smo stali pred njo, je bilo sonce ravno pred nami in je bilo ozadje res presvetlo. Sem pa ujela sonček, ki je kukal čez eno od oken.







Rozeta na cerkvi Santa Maria del Mar. Krasna je z vseh strani.





Žal mi je, da nisem sproti fotkala vseh znakov za prepovedano smer. Res so bili izvirni in čisto pri vsakem sem se nasmehnila. Super ideja :)



Očarala me je tudi pisana streha pokrite tržnice. Kako čaroben mora biti šele pogled iz višjih nadstropij okoliških stavb.



Čeprav sta imela otroka že dovolj, sem vztrajala, da prehodimo še nekaj sto metrov do Gaudijevih hiš na Passeig de Gracia. Huh, sedaj komaj čakam naš naslednji obisk, da si jih ogledam tudi od znotraj. 

 


Ob hoji do postaje podzemne sem se zagledala še v to palačo, ob kateri človek dobi vtis, da ni v Barceloni, ampak v kakšnem mestu bolj severno. Res, prav na vsaki ulici najdeš nekaj, kar te pritegne. Ali so to 1001 stolpiči, detajli balkonov, raznorazne ograjice ... Definitivno je Barcelona mesto, ki se ga ne moreš naveličati.



Popoldne smo se odpravili še na El barri dels Canons, razgledno točko nad mestom, vrh katere je bil še v 80-ih letih naseljen. To je bila najrevnejša četrt mesta, kjer so bili v času državljanske vojne postavljeni topovi za protizračno obrambo. Danes se z vrha ponuja krasen razgled na vse strani, seveda pa je najbolj atraktiven pogled proti morju. 




Na poti preko številnih stopnic ti moralo dvigne nasmejana faca na kaktusu. Vprašanje, koliko let je že, kar jo je izrezljal nagajivi mulc.


Za zaključek dneva smo ob spustu nadaljevali pot do parka Guell, še ene od Gaudijevih mojstrovin. Lahko rečem, da smo imeli srečo, da smo lahko uživali v njegovih lepotah, saj bo od letošnjega oktobra naprej dostop v park omejen. Zaenkrat je še brezplačen, potem pa bo poleg vstopnine omejeno tudi število dnevnih obiskovalcev.





Za konec pa še fotografija iz letala, ko smo leteli nad Sredozemskim morjem. Aljaž je še pred odhodom vztrajno ponavljal, da bo iz letala lahko videl, kako okrogla je Zemlja. No, malce se pa le vidi, da črta na obzorju ni ravna :)



V Barcelono se bomo zagotovo še vračali, saj nas nanjo poleg lepih spominov vežejo tudi družinske vezi. Sedaj 'dol' živi moževa sestra, mene pa nanjo vežejo spomini na maturantski izlet pred 18-imi leti, ko sem se zaljubila v mojega sošolca. Ne vem, kaj je bilo v zraku, saj prejšnja tri leta očitno nisem videla tistega, kar sem opazila v Španiji. Je že moralo biti tako.

31. maja bova s Petrom polnoletna ;) In pred Sagrado je tudi njega prešinilo, da je Barcelona usodna za družino Cankar. Oba s sestro sta na tem koncu našla drugo polovico srca.


8 komentarjev:

Mojca pravi ...

Kako lepa zgodba in fotke so očarljive. Hvala ker si mi povrnila spomine iz mojega izleta tja ... pred dobrimi 10 leti ... sigurno se še vrnem. lp

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Kar zajeten del večera mi je zapolnilo brkljanje po tvojem blogu. Prava paša za oči! Res si vsestranska ustvarjalka in super je videti tako lepe izdelke! Tudi fotografije z izleta so ti fino uspele :)

Barbara pravi ...

Čudovit opis in krasen izlet. Bravo!
Aja, tista velika riba pa je morski mesec ;)

Alexandra G.D. pravi ...

Barcelona, še eno mesto katerega bi želela si ogledati. No, predvsem v nogometnem smislu :)

Neža pravi ...

Alexandra, v teh petih dneh je imela Barca kar dve domači tekmi, od tega je bila ena 'el clasico'.
Barbara, hvala za razsvetlitev ;)

Sonja pravi ...

Super se bere tale vaš izlet :)

Suzi pravi ...

Super fotke - tudi sama si enkrat želim videti Barcelono...

Pokukaj k meni, te nekaj čaka. :)

Za ovinkom pravi ...

Zelo lepo!
Lep in prijeten blog. Z veseljem se bom vračala sem.
Jasmina