Sanje

Vsi sanjamo. Z odprtimi in zaprtimi očmi. Sanjamo, da bi se nam uresničile skrite želje. Problem je, če samo sanjamo in čakamo, da se bodo sanje udejanjile same od sebe. Jaz sem čakala dolgo ... morda predolgo. Vendar, če pogledam nazaj, je imelo vse svoj namen. Pred mesecem dni, ko se je poslovil Steve Jobs (o katerem sem pred tem vedela bore malo), sem naletela na posnetek njegovega govora diplomantom univerze Stanford. Kako se je vse poklopilo, bilo je, kot bi govoril meni. Prav cmok v grlu sem dobila. Bili so ravno dnevi, ko sem čakala ali se bodo moje sanje končno uresničile. In veste kaj, res so se.

Marsikdo me prav čukasto pogleda, ko povem, da je delo v trgovini moja sanjska služba. ''Kaj, to, da si tukaj za pultom, a resno misliš?'' In me gleda, kot da sem padla na glavo. Ja, ljuba duša, ampak to ni katerakoli trgovina, to je Prometej!!! Prva ustvarjalna trgovina, s katero je skozi dolga leta raslo moje ustvarjanje. Začela sem s perlicami, še v časih, ko je bila to micena trgovinica pod Metalko. Potem sem dolga leta vsak dan hodila mimo na poti v šolo, veliko raje sem hodila po Kolodvorski kot po Miklošičevi. Tako kot se je širila ponudba v trgovini, se je širilo tudi moje ustvarjanje. Vse sem morala poskusiti, no, skoraj vse :)

Kolikokrat sem od prijateljev slišala stavek: ''Neža, ti bi morala delat v Prometeju, idealno mesto zate.'' Moj odgovor je bil vedno: ''Ma ni šans, jaz imam ja elektro šolo, to še niti zraven ne pridem, tam so sami umetniki z oblikovne.'' In nisem niti poskusila s kakšno prijavo. Potem pa sem septembra na FB-ju našla objavo, da iščejo nove sodelavce. Prva misel je spet bila, da itak nimam šans. Potem pa sem se le spravila k sebi in napisala mail. Nekaj stavkov in 18 fotk mojih izdelkov :))) Ha ha ha, komaj sem lahko verjela, da sem bila povabljena na razgovor. In potem še na enega, čez nekaj dni pa so me punce že uvajale. In sedaj sem že en mesec del ekipe. Čist noro!!! Ure mi minejo tik-tak. Delo, v ustvarjalnem kraljestvu, ko z veseljem svetujem strankam, ki včasih pridejo s totalno neizdelano idejo, iz trgovine pa odidejo zadovoljne.

Samo urnik si moram še malo dodelati, a počasi mi bo le uspelo.

Sanje? Ne, ne, resničnost!

Še del govora, ki se me je najbolj dotaknil:

''You've got to find what you love. And that is as true for your work as it is for your lovers. Your work is going to fill a large part of your life, and the only way to be truly satisfied is to do what you believe is great work. And the only way to do great work is to love what you do. If you haven't found it yet, keep looking. Don't settle. As with all matters of the heart, you'll know when you find it. And, like any great relationship, it just gets better and better as the years roll on. So keep looking until you find it. Don't settle.''

Bistvo

A ni to ena smešna beseda? Pa tako grozno velik pomen naj bi imela. Zakaj sem se danes sploh odločila za razmišljanje o tem? Na FB strani, kjer zadnje mesece preživim največ časa, imamo tedenske naloge. Včasih kaj kratkega za odgovoriti, včasih kaj zanimivega za opisati, včasih kakšno gibalno nalogico ... Tokrat se je vprašanje glasilo: ''Pozornost usmeri v bistvo. Kako si to razlagaš?'' Vsuli so se odgovori z naštevanjem, da so bistveni zdravje, družina, sreča. Pa saj so res. Ampak, ali je to res bistvo? Ker je vse to v meni sprožilo vihar razmišljanja in impulzivnega tipkanja, sem se odločila, da moj odgovor skopiram sem, saj ga bom tu, če drugega ne, lažje našla.

__________________________________________________________________________________

Bistvo mojega življenja je, da sem zadovoljna sama s sabo in s svojimi dejanji. Iz tega izhaja vse drugo ... zdravje je nekaj, kar mi je dano, ampak ogromno lahko naredim sama, s tem da pametno jem in pametno migam. Sreča moje družine izhaja iz mene ... če sem jaz zadovoljna sama s seboj, potem to sevam navzven in vse, kar se dogaja v moji okolici, je posledica tega, kakšen odnos do sveta in sebe imam jaz. Iz tega mojega odnosa do sebe in sveta izhaja tudi vse drugo. Če sem jaz pozitivna in na svet gledam pozitivno, se pozitivne stvari vračajo. To se mi v letošnjem letu 100% potrjuje. In še naprej bom delala na tem, da se ne bo končalo. Je pa to trdo delo, pravo garanje, ker najlažja stvar bi bila, da se usedem in pustim, da se stvari dogajajo same od sebe. Ampak potem gre življenje mimo mene, tako pa se vsak dan potrudim, da ga užijem kar najbolje.
Pa priznam, da mi ne uspeva čisto vsak dan, definitivno pa mnogo, mnogo več, kot pred 1. aprilom.

__________________________________________________________________________________

Bohpomagej, še sama sem morala nekajkrat prebrati, da sem dojela, kar sem zapisala. Ampak je res. Če sama ne bom zadovoljna s tem, kar sem, s tem, kar počnem, bo to za seboj potegnilo vse ostalo ... stres, slabo voljo doma, tolažbo v hladilniku, tečno mamo, zagrenjeno ženo, kar konec koncev vodi tudi k slabšemu zdravju. Začaran krog. 

Jaz sem ga letos uspela prekiniti, presekala sem gordijski vozel, v katerega sem bila zabubljena. Priznam, uspelo mi je tudi na račun tega, da imam za koga manj časa. Ker sem si čas razporedila drugače. Ker si čas vzamem zase. In to kvaliteten čas. Ali sem sebična? Ja, sem. Ampak kdo bo poskrbel za mojo dušo, če ne jaz sama? 

Priznam, podoba, ki jo vidim v ogledalu, veliko pripomore k temu, da na svet gledam z drugačnimi očmi. Brez podpore skupine in mojih mentoric bi mi to težko uspelo, čeprav sem trmasta. Očitno sem tip, ki potrebuje zunanjo vzpodbudo in Mojca je to pogruntala. Res, zanimiva ženska, ki te nevsiljivo privede do takšnega razmišljanja. Me prav zanima, kaj vse bom še spoznala o sebi na naši skupni poti.

O vsem tem in še marsičem lahko razmišljam medtem, ko tečem. Postala sem prava zasvojenka in 10-kilometrska razdalja je zame že mala malica. Čisti užitek. Ko pa se na kupu zbere nekaj tisoč takšnih užitkarjev, te pozitivna energija kar sama ponese proti cilju. Vsaj pri meni je bilo tako. Kot bi bila v transu, na krilih evforije, na robu joka, srečna, kot redkokateri dan doslej. Vse to in še več je bila letošnja 10-ka na Ljubljanskem maratonu.  Naslednje leto bo iz 10-ke nastala 21-ka. Komaj čakam :)

1. aprila se je začela moja pot do preobrazbe. Za mano je sedem mesecev. O madona, kaj še bo. Ker na cilju definitivno še nisem!

Počasi ...

Ah, presneta reč, no! Skoraj dva meseca me fotka s torbico vsak dan spomni na to, da moj blog sameva. Pa ni problem v tem, da nimam kaj za objaviti, vsega se je nabralo toliko, da niti ne vem, kje naj začnem.

Čisto na kratko, bi se dogajanje nekako glasilo takole:

-  minil bo mesec dni, odkar hodim v čisto pravo službo,
-  še vedno vztrajam pri klesanju nove podobe, kar pomeni, da je trenutni rezultat -18 kg
-  pretekla sem 10 km na Ljubljanskem maratonu (in tek še vedno obožujem)
-  ustvarjanja je manj, a še vedno migam ;) 

OK, jutri napišem kaj več o alinejah, ne nujno v navedenem vrstnem redu ;)

Staro + Staro = Novo

Tako nekako se je glasila moja današnja enačba. Stare kavbojke, star pas in preobrazba v eno hudo dobro novo torbico. Sem jo že peljala na prvi sprehod.

Za notranjost sem zanalašč izbrala en nagajivo pisan bombažek, da me spomni, da še nisem stara mama :)

Kdo bi si mislil, da je z montažo zadrge skoraj manj dela kot z raznimi magnetki, velikimi gumbi ipd. Pa še vsebina je varno pospravljena ;)

Ta pa je še včerajšnja, enakega kroja kot črni dve. Je iz antracitnega kompaktnega jeansa, podložena z rdečimi pikicami. Hm, mislim, da imam borš za nekaj časa dovolj. No, črna s črnimi pikicami in ta iz mojih kavbojk definitvno ostaneta pri meni, ostali dve sta pa frej, če bi si katera zaželela novo torbico ;) 

Črna boršetka ZAME

Lansko leto 10. avgusta sem kupila krasno črno blago, iz katerega naj bi nastala jesensko-zimska torbica. No, če lani ni prišla na vrsto, mi je danes končno uspelo, da se lotim šivanja. Blago je izvezeno z reliefnimi rožicami in hkrati z vezenjem je tudi vatirano, tako da je super kompaktno. Verjetno je bilo v originalu mišljeno za kakšno zimsko jakno. Obdelano je tako, da zdrži tudi kakšen deževni pozdrav ali pa snežinke :)

Prvič sem na torbico takšne velikosti všila zadrgo, ne me vprašati kako, ker ne vem, če bi znala ponoviti enak postopek :))) V glavnem gor je, prišita je lepo in sedaj mi res ne bo nič ven padlo. 

V notranjosti sem naredila dva žepka, čeprav je pri meni potem problem, da nikoli ne vem, v kateri žepek sem kaj pospravila in potem iščem kot zmešana.

Torbica je res ČRNA, čeprav pri fotografiranju na sončni svetlobi izpade sivkasta, pa ni. Zato sem jo poslikala še enkrat pri normalni ''sobni'' svetlobi in na tej fotki še najbolj realno izpade.

Njene dimenzije so 40 cm v širino in 30 v višino. Zame ravnopravšnja velikost.

Še za eno imam urezano blago :) Mi bo verjetno še žal, da ga lani nisem večji kos kupila.

 

UPDATE:
Sem imela toliko zagona, da sem razrezala še preostali kos blaga in dokončala torbico, tokrat s podlogo v rdeči barvi.

Črno-belo ali v barvah?

Pri meni je zadnje dni na programu oboje. No, ne na televiziji, ampak v mojem kotičku. Nakitkanja sem se izogibala celo poletje. Ne vem zakaj, enostavno ni prišlo na vrsto. Je bil pa skrajni čas, da se ga lotim. Najprej sem uporabila nekaj že narejenih klobas s kvadratki za turkizne in vijolične kompletke. 

Ker mi je ČB kombinacija pri drugih izdelkih všeč, sem jo morala uporabiti tudi tukaj. 

Da pa ne boste rekli, da znam skupaj spraviti samo dvobarvne kombinacije, sem se podala še v mavrične vode.

 

Pisana jesen

Neee, nič se ne bojte, poletje je še trdno zasidrano v naših krajih, ampak si ne morem kaj, da me jutrišnji prvi šolski dan ne bi spomnil na jesen in njene pisane barve.

Tudi moja ustvarjalnica je v zadnjih dneh zelo pisana, nastlana z raznobarvnimi krpicami blaga, ki se spreminjajo v ljubke peresnice. Se mi zdi, da sploh ne znam več šivati iz enega samega kosa blaga :)))

Te peresnice niso velike, vanje spravimo nekaj kulijev. Sama nisem nikoli marala ogromnih puščic, v katere si lahko stlačil 24 flomastrov. Za v torbo se mi zdi najbolj praktična takšna, za tri, štiri kulije, svinčnik in radirko.