Srčkasto rdeče - tudi za Horjulčke

Že ob pletenju viola srčka sem vedela, da bo nujno morala nastati še rdeča različica. Ko pa je bila plahtica narejena, se je sama od sebe naslikala še Božičkova rokavička. 

                             

Vse so broškice in prav fajn se nosijo. Ker na srčkih res ne morejo biti samo okrogli gumbki, sem se pozabavala še s srčkastimi.

Ob vsem tem sem nujno morala obnoviti zalogo barv v moji fimo škatli. V njej so se skrivale le umirjene, resne, zemeljske barve. No, sedaj sem poskrbela za mavrico. Zdaj pa veselo na delo!

P.S. Srček in rokavička na skupni fotki sodelujeta na dobrodelnih prazničnih licitacijah za varovance Zavetišča Horjul.

Fimo pletenje

Ne vem natančno, kdaj sem nazadnje fimala za domačo mizo. V letošnjem letu prav gotovo ne. Mečkanje je bilo 'rezervirano' le za predstavitvene delavnice v okviru službe, doma pa se enostavno nisem mogla pripraviti, da bi se usedla za mizo. Kar se mi dogaja zadnje dni, me je v bistvu presenetilo. 

Kriva je še ena od predstavitev, kjer sem obiskovalkam pokazala izdelavo nakita z razpokanimi zlatimi lističi in osnove dela z zelenim ekstruderjem. Prav s tem zadnjim sem na delavnici želela pokazati še kaj novega in ne le že znanih 'retro' kvadratkastih klobas in polžkov iz špagetkov. Pa sem se spomnila na štrikarije, ki jih prav gotovo poznate z interneta. V brskalnik vtipkate faux knitting polymer clay in ekola, veselo na delo. Da ne bi res kdo mislil, da je ideja moja ;)

Ne, tudi sama sem pogledala navodila, sedaj pa sem enostavno padla not in komaj čakam, da skombiniram meni ljube barve. Prvi sta bili melirano siva in vijolično-roza, potem pa še meni najljubša turkizna z oranžno. 

In prav fino se mi zdi, da se je po dolgem času za mojo mizo ustavil čas in se že obrne datum, preden se spokam v posteljo. Moram izkoristiti, dokler me drži, ker vprašanje, kdaj bom potem spet tako not padla. Je pa res, da mi gre na roko letni čas, ker po tej vlagi in temi se mi enostavno ne da laufat, pa mi potem nekaj časa ostane. Sem na tekaškem dopustu. Bom že kasneje not prinesla ;)

Pa še slikice ;)

 

 

Šolski tabor

Se spomnite, ko smo v naših osnovnošolskih letih imeli poletno in zimsko šolo v naravi? V četrtem in petem razredu ... in to je bilo to. Moja dva čmrlja sta že stara mačka, kar se tega tiče, saj sta z večdnevnimi izleti začela že v vrtcu. To me veseli, saj nihče nima težav z odhodom od doma in se vedno zelo veselita in odštevata dneve do odhoda.

Danes je moja Nika odšla na petdnevni tabor v Črmošnjice. Držim pesti, da bodo imeli suho vreme, itak pa vem, da bodo uživali v vsakršnem vremenu.

Za morebitno krizo sredi tedna smo morali starši pripraviti razglednico, ki jo bodo otroci prejeli ''po pošti''. Da ne bi bila kovačeva kobila bosa, sem včeraj zvečer sestavila voščilnico za Niko in komaj prepričala Aljaža, da ji ni izdal skrivnosti. Za večjo pristnost sem kuverto opremila z žigom. Sicer ni pravi poštni, ampak mislim, da bo tokrat fora še vžgala, naslednje leto pa ne več.

Moja judoistka

Čez dober mesec dni bo moja prvošolka dopolnila sedem let. Že nekaj let pred vstopom v šolo je sanjarila o vadbi ritmične gimnastike, ki jo je spoznavala ob pripovedovanju starejše prijateljice. Septembra smo se na Luninem festivalu ustavili na predstavitvi Sankukai karateja in moram reči, da sta bila oba otroka navdušena. 

''Mamiiii, a bi lahko trenirala karate?''

''Počakaj, da začneš z ritmično gimnastiko, nočem, da bi bila že v prvem razredu preobremenjena s krožki.''

OK, se je hitro spirjaznila. Pa čez dober teden prisanja domov:

''Mamiiii, smo imeli danes na obisku trenerja juda, a veš, kako je bilo fino. Saj vem, da imam že ritmično gimnastiko, ampak je bilo res takoooo fino.''

Pa smo malo preštudirali urnik in ker se vse interesne dejavnosti odvijajo v času podaljšanega bivanja, sem pristala, da poskusimo še z judom. Ni mi žal. V teh dveh mesecih opažam, kako je napredovala pri koordinaciji gibov, pri fizični pripravljenosti, samozavesti, nasploh kaže veselje do ukvarjanja s športom. 

Sicer tega ne pripisujem samo treningu juda, tudi to ji je zelo všeč, da mami teče :) Pa zadnje čase bi do neskončnosti skakala s kolebnico, vsak trenutek izkoristi za poskakovanje, zajčica moja :)

Prvi mesec sem vztrajala pri mišljenju, da se nam z nakupom kimona ne mudi, ko pa je nekega dne prilebdela domov na oblaku ponosa, ker je prvič premagala sošolca, sem šla tudi jaz v akcijo. Nikoli ne bom pozabila preobrazbe in njenega izraza, ko je prvič oblekla kimono. Pa to je bila popolnoma druga punca! Bojevita, z močnim pogledom, da se je kar ustrašiš.

V glavnem, danes smo se udeležili 1. kola šolske judo lige. Zanimiva, zabavna, pozitivna izkušnja. Dve uri smo preživeli v športni dvorani, gledalci smo se zabavali ob ogrevanju naših malih judoistov. Meni je šlo na smeh, ko so iz zvočnikov zadoneli ritmi Gangnam styla, ampak kaj hočemo, tudi judoisti morajo biti v koraku s časom.

 

Sledila je prva borba - dvoboj za ščipalko. Sodnik tekmovalcema pripne ščipalko na desno hlačnico nad peto. Ko sta oba pripravljena, se usedeta s hrbti skupaj in na sodnikov znak se borba prične. Zmaga tisti tekmovalec, ki nasprotniku prvi vzame ščipalko s hlačnice. Izvedejo se do trije dvoboji, za zmago štejeta dva dobljena. Na koncu je Nika v svoji skupinici osvojila tretje mesto.

Všeč mi je, da je bila njena prva tekma tako igrivega značaja. Dobila je pozitivno izkušnjo in pravi, da bo z veseljem nadaljevala. Čez mesec dni nas čaka 2. kolo šolske judo lige.

Maratonska objava - 2. del

Najprej se vam zahvaljujem za vso podporo in veselje, ki ga delite z mano. 

Nedeljska evforija je že popustila, s stricem muskelfibrom tudi lepo sodelujeva in čez nekaj dni ga bom brcnila iz hiše. Dan po maratonu sem preživela v savni in vročina mi je zelo dobro dela. Ko so bile mišice segrete, bolečine skoraj ni bilo, no, ko sem se ohladila, pa sem z ležalnika spet vstajala kot stara mama. To sem vzela v zakup že takrat, ko sem se odločila, da bo tek postal del mojega življenja, zato bolečih mišic ne pojmujem kot nakaj groznega, ampak se čez dan večkrat nasmejim moji lesenosti. Dobro vem, da sem za bolečine kriva sama, ker sem z glavo rinila skozi zid in v razmeroma kratkem času hotela doseči to, kar sem.

Bi pa rada poudarila, da je to šele tretji resnejši muskelfiber v letošnjem letu. Prvi je bil po 21 km v Radencih, a je izzvenel po treh dneh ... tudi s pomočjo savne. Drugi je bil po 21 km na Ptuju, a je tudi trajal le dva dni. Trenutno bolečim mišicam pa dajem še dva dneva, da se unesejo.

Pa v letošnji tekaški sezoni nisem tekla samo teh treh razdalj. Povzamem lahko, da imam boleče mišice le po tekmah, ker, kadar sem tekla 21 km za trening, pa tudi, ko sem tekla 32 km, bolečin ni bilo. Vsaj omembe vredne niso bile. Mišice sem le rahlo čutila. Ko tečem z množico ljudi, je intenzivnost popolnoma drugačna in takrat res dam vse od sebe, pa saj temu so te prireditve tudi namenjene ... testu samega sebe.

Vesela sem, da sem spoznala, kaj ti takšne množične prireditve lahko dajo, seveda, če si sam dovolj odprt, da znaš to sprejeti. Ogromna količina pozitivne energije je prva stvar, srečanje z množico enako mislečih, nasmejanih ljudi, fantastičen občutek, ko pretečeš ciljno črto in veš, da ti je uspelo ... Glede zasvojenosti te vrste nimam nič proti, še posebej, ker me pri tem podpirajo tudi moji domači. Pa to ne pomeni, da bom sedaj vsak drugi vikend odsotna od doma, sploh ne! Tri, štiri tekaške prireditve pa so ravno prav, da imam začrtane cilje, ki jih želim doseči in zaradi katerih potem lahko vztrajam. Ker takšne vrste zasvojenka, da bi tekla zaradi teka samega, pa še vedno nisem :) Če bi mi postavili na izbiro tekaško popoldne ali čvek s prijateljicami ali branje knjige v viseči mreži, na prvo žogo definitivno ne bi izbrala teka. Ker pa vem, kaj želim s tekom doseči, se lažje zbrcam od doma. In občutki po opravljenem treningu so fenomenalni ... čas za čvek in branje pa se najde kljub temu ;)

Sedaj sledita dobra dva meseca tekaškega dopusta. To pa ne pomeni, da ne bom migala. Bom. V kleti. Še en dokaz, da nisem tekaški fanatik. Ko je zunaj turobno, mrzlo vreme, me prav nič ne vleče ven. Lansko leto je bila pavza kar dolga, tam od novembra do februarja sem šla le ene trikrat na tek. Letos nameravam to popraviti z dvomesečno zeeeeloooo intenzivno vadbo Insanity, ki sem se je lotila že v avgustu, vendar sem ugotovila, da mi ne znese istočasno izvajati tega in tekaških treningov. Ker je bil maraton v prvem planu, je Insanity moral počakati. No, naslednji teden začnem :)

Torej, kaj bi bil zaključek? Še vedno sem odločena, da se vidimo naslednje leto na Ljubljanskem maratonu, med letom pa na nekaj polovičnih razdaljah.

Z nasmehom se spomnim, kako je tudi moj tekaški motivator Rafael, preden me je spoznal v živo, dvomil v moj uspeh. No, potem, ko sva skupaj pretekla 21 km na Ptuju, je spoznal mojo trmo in odločenost, da grem do konca. Po pravici povedano, sem takrat še sama malce dvomila vase, vendar si tega nisem hotela priznati. Takrat mi je rekel: OK, maraton že, samo glej, da ne bo to tvoj prvi in zadnji ... da ne boš v cilju rekla ''Nikoli več!'' 

Bil je prvi, zagotovo pa ne zadnji, veselim se vsakega naslednjega!

Moj prvi maraton

Ta naslov si zagotovo zasluži, da odpihnem prah, ki se je nabral tukaj od meseca junija.

Tudi moji tekaški treningi so malce krivi, da nimam več dovolj časa za vse, kar bi rada zapisala. No, po današnjem dnevu si bom privoščila nekaj zasluženega tekaškega dopusta, saj takšne zimske temperature res niso najbolj prijetne. Seveda je današnji dan izvzet, kajti bil je prekrasen! 

Zjutraj ob dvigu rolete me je za sekundo preplavil občutek nelagodja, ki pa sta ga hitro pregnala Nika in Aljaž s svojim radostnim vzklikanjem: ''Sneeeeg jeeee!'' Kdo bi lahko ostal slabe volje ob pogledu na vesele otroške obrazke ;) Itak sem bila že ves teden trdno odločena, da grem teč v vsakem vremenu. Konec koncev je bilo današnje vreme zagotovo boljše kot sobotno, ko se je z neba zlival dež. Snežinke so pričarale romantično vzdušje, ki ga ni zmotila niti moča v supergah. Že med ogrevanjem sem namreč zaružila v lužo v parku za parlamentom in moji prstki so se danes prav lepo omehčali. K sreči sem preživela brez žuljev.

S seboj sem imela veliko črno vrečo za smeti, ki sem si jo med smehom nataknila preko glave in se smehljala vse do štarta. Je bilo pa kar veliko tekačev okrog mene enakih misli - poceni in praktičen ''anorak''.

 

Na slikci sem na štartu skupaj z Rafaelom, tudi enim od mojih tekaških motivatorjev. Res, tekači so super družba!

Na štartu nas je spodbujala skupina The Strojmachine (moram kmalu spet na kak njihov koncert, ker so res svetovni!). In tekli smo dobesedno pod njimi, oder se je namreč dvigal nad Slovensko cesto. Noro!

Prvih 21 km je moje misli zaposlovalo to, da moram ujeti limit za 2. krog - 2 uri in 15 minut. To mi je lepo uspelo, saj je bil vmesni čas na polovički 2:10:52. Tekla sem lepo svoj tempo, s slušalkami v ušesih, pridno sem na vsaki okrepčevalnici popila nekaj požirkov vode in na vsakih 5 km pojedla pol mandarine in 2 kocki sladkorja. Za čokolado je bilo premrzlo, je bila gumijasta in skoraj brez okusa.

Ob progi pri Drami me je čakal moj mož z rezervnimi oblačili, vendar preoblačenje ni bilo potrebno. Vase sem stresla le vrečico magnezija v prahu in odtekla naprej.

Joj, seveda ne smem pozabiti, kako svetoven je občutek, ko se na križišču pri Plavi laguni proga razdeli na dva dela za tekače na 21 km, ki jih čaka še dober km do cilja in na polne maratonce ki smo tekli po desni strani. Kako malo nas je bilo, je pa res, da sem tekla bolj pri repu ;)

Zlagala bi se, če bi rekla, da sem tekla brez vsakršnih težav. V prvem krogu že, za drugi krog pa priznam, da sem skoraj ves čas čutila mišice v nogah. Ni bilo nevzdržno, so me pa opominjale, da mi manjka kilometrina. Ampak, kaj čmo, proti moji trmi tudi jaz nimam šans. Kilometrina pa tudi še pride ;)

Seveda je bila moja motivacija tudi ta, da sebi in vsem okrog mene dokažem, da se da maraton preteči tudi kljub le letu in pol teka. Res je, prvi kilometer po mojih najstniških letih (ko smo tekli v šoli pri telovadbi, sama doma nikoli nisem) sem pretekla med prvomajskimi prazniki lansko leto. In v začetku novembra bo torej minilo natanko leto in pol, odkar tečem. Kratek koledarski povzetek bi bil takšen:

- maj 2011 ... prvi kilometri

- junij 2011 ... DM tek na 5 km

- dva meseca priprav za tek na 

- 10 km na 16. Ljubljanskem maratonu oktobra 2011

- paaavzaaa :)

- 12-tedenski trening za

- 21 km na Maratonu treh src v Radencih 19. maja 2012

- vmes aprila 10 km na domačem Molniškem teku

- junij 2012 - 10 km na DM teku

- 16-tedenske priprave (izvedene polovično)

- med priprave sodi 21 km na Ptujskem polmaratonu

- 17. Ljubljanski maraton 42 km

S tem v mislih mi je moj čas 4:56:10 zelo všeč. Naslednje leto ga izboljšam, ker vem, kje sem ga biksala pri letošnjih treningih in kakšen minus sem si nabrala pri predvidenih pretečenih kilometrih.

Dokazala sem, da je maraton moč preteči ''z glavo'' in brez mučenja. Moja pozitivna motivacija je bila na visokem nivoju in nisem si dopustila temnih misli, da mi pa morda ne bi uspelo. Tudi glasba z mojega MP3 predvajalnika je odigrala ogromno vlogo. 

 

Največja zahvala gre seveda moji družini, ki mi omogoča, da se lahko odpravim na tekaški trening. Brez njih tega ne bi bilo!

Tri lončnice in metuljček

Po naročilu sem posadila pisane rožice v tri cvetlične lončke. Kot pozornost ob koncu leta jih bodo dobile tri vzgojiteljice.

Kaj mi je tokrat najbolj všeč? Listki. Ker nimam nobene pametne šablone, z izštancanimi dreveščki pa se mi ni dalo ubadati, sem uporabila kar pikast trakec. Pa se mi zdi, da zelo luštno izpade :)

Tukaj pa je še zgodbica o ''nikoli ne reci nikoli''. 

Pa saj niti ne vem, če sem res kdaj rekla, da jaz pa že ne bom imela reliefnih ali izrezovalnih šablon. Kakorkoli že, precej dolgo sem se jim upirala, sedaj pa imam doma prvi dve. 

Hm, se lahko izgovorim na službo? Saj veste, kako težko je, ko pride v trgovino nova pošiljka, pa je treba vse razpakirati in mi iz škatle sto in en lep pripomoček za ustvarjanje kliče: ''Vzemi mene, vzemi mene ...'' Tokrat sem popustila ... :)