Palčkimalčki gredo v vrtec

Vrtčevske vzgojiteljice so res zlate punce. Ko pomislim, koliko dela imam jaz včasih z mojima dvema čmrljema, v vrtcu pa jih v Aljaževi skupini brenči 14 in v Nikini 19, lahko vzgojiteljicam izrazim le veliko mero občudovanja. Dober teden sem bila tudi sama zraven ob Aljaževem uvajanju in mi je bilo včasih res težko zdržati ob joku vseh teh malih otročkov, katerih mamice so morale že v službo. No, sedaj so že vsi prav korajžni in so se tudi med seboj lepo ujeli. Aljaž mi celo pomaha v slovo in ne joka več ob mojem odhodu.

Vzgojiteljica Dori nam je naročila, naj v vrtec prinesemo fascikel z vložnimi mapicami, kjer bo zbirala fotografije in risbice našega nadebudneža. Sama sem ob tem doživela pravi napad slabe vesti. Sestavljenega nimam še niti enega otroškega albuma s fotkami, tukaj pa bo čez leto nastala čudovita mapa spominov. No, potrudila sem se lahko vsaj toliko, da bo Aljaževa mapa res unikatna. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem našla servetke z Aljažu ljubim Lokomotivčkom Tomažem, ker pa je bil motiv premajhen, da bi zasedel vso platnico, sem zraven skombinirala še pisane palčkemalčke. In iz pustega belega fascikla je nastala ta otroško pisana mapa.


Hm, ko sem včeraj štancala palčkemalčke in jih potem lepila na platnico, si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila na Mravljico :) Ampak res, človek ne more verjeti, kako pomirjujoče deluje to lepljenje malih kvadratkov, prav uživala sem zraven. In se mi zdi, da bom kmalu polepila kakšno škatlo v njenem stilu ;)