Maratonska objava - 2. del

Najprej se vam zahvaljujem za vso podporo in veselje, ki ga delite z mano. 

Nedeljska evforija je že popustila, s stricem muskelfibrom tudi lepo sodelujeva in čez nekaj dni ga bom brcnila iz hiše. Dan po maratonu sem preživela v savni in vročina mi je zelo dobro dela. Ko so bile mišice segrete, bolečine skoraj ni bilo, no, ko sem se ohladila, pa sem z ležalnika spet vstajala kot stara mama. To sem vzela v zakup že takrat, ko sem se odločila, da bo tek postal del mojega življenja, zato bolečih mišic ne pojmujem kot nakaj groznega, ampak se čez dan večkrat nasmejim moji lesenosti. Dobro vem, da sem za bolečine kriva sama, ker sem z glavo rinila skozi zid in v razmeroma kratkem času hotela doseči to, kar sem.

Bi pa rada poudarila, da je to šele tretji resnejši muskelfiber v letošnjem letu. Prvi je bil po 21 km v Radencih, a je izzvenel po treh dneh ... tudi s pomočjo savne. Drugi je bil po 21 km na Ptuju, a je tudi trajal le dva dni. Trenutno bolečim mišicam pa dajem še dva dneva, da se unesejo.

Pa v letošnji tekaški sezoni nisem tekla samo teh treh razdalj. Povzamem lahko, da imam boleče mišice le po tekmah, ker, kadar sem tekla 21 km za trening, pa tudi, ko sem tekla 32 km, bolečin ni bilo. Vsaj omembe vredne niso bile. Mišice sem le rahlo čutila. Ko tečem z množico ljudi, je intenzivnost popolnoma drugačna in takrat res dam vse od sebe, pa saj temu so te prireditve tudi namenjene ... testu samega sebe.

Vesela sem, da sem spoznala, kaj ti takšne množične prireditve lahko dajo, seveda, če si sam dovolj odprt, da znaš to sprejeti. Ogromna količina pozitivne energije je prva stvar, srečanje z množico enako mislečih, nasmejanih ljudi, fantastičen občutek, ko pretečeš ciljno črto in veš, da ti je uspelo ... Glede zasvojenosti te vrste nimam nič proti, še posebej, ker me pri tem podpirajo tudi moji domači. Pa to ne pomeni, da bom sedaj vsak drugi vikend odsotna od doma, sploh ne! Tri, štiri tekaške prireditve pa so ravno prav, da imam začrtane cilje, ki jih želim doseči in zaradi katerih potem lahko vztrajam. Ker takšne vrste zasvojenka, da bi tekla zaradi teka samega, pa še vedno nisem :) Če bi mi postavili na izbiro tekaško popoldne ali čvek s prijateljicami ali branje knjige v viseči mreži, na prvo žogo definitivno ne bi izbrala teka. Ker pa vem, kaj želim s tekom doseči, se lažje zbrcam od doma. In občutki po opravljenem treningu so fenomenalni ... čas za čvek in branje pa se najde kljub temu ;)

Sedaj sledita dobra dva meseca tekaškega dopusta. To pa ne pomeni, da ne bom migala. Bom. V kleti. Še en dokaz, da nisem tekaški fanatik. Ko je zunaj turobno, mrzlo vreme, me prav nič ne vleče ven. Lansko leto je bila pavza kar dolga, tam od novembra do februarja sem šla le ene trikrat na tek. Letos nameravam to popraviti z dvomesečno zeeeeloooo intenzivno vadbo Insanity, ki sem se je lotila že v avgustu, vendar sem ugotovila, da mi ne znese istočasno izvajati tega in tekaških treningov. Ker je bil maraton v prvem planu, je Insanity moral počakati. No, naslednji teden začnem :)

Torej, kaj bi bil zaključek? Še vedno sem odločena, da se vidimo naslednje leto na Ljubljanskem maratonu, med letom pa na nekaj polovičnih razdaljah.

Z nasmehom se spomnim, kako je tudi moj tekaški motivator Rafael, preden me je spoznal v živo, dvomil v moj uspeh. No, potem, ko sva skupaj pretekla 21 km na Ptuju, je spoznal mojo trmo in odločenost, da grem do konca. Po pravici povedano, sem takrat še sama malce dvomila vase, vendar si tega nisem hotela priznati. Takrat mi je rekel: OK, maraton že, samo glej, da ne bo to tvoj prvi in zadnji ... da ne boš v cilju rekla ''Nikoli več!'' 

Bil je prvi, zagotovo pa ne zadnji, veselim se vsakega naslednjega!