Tina

S Tino sva obdržali edino vez, ki me spominja na osnovno šolo. V resnici je edina sošolka sploh, s katero imam stike. V srednji šoli sem bila namreč edino dekle v celem letniku. No, s kar nekaj sošolci smo dobri prijatelji, ampak to se vseeno ne da primerjati z babjim čvekom.

Ko je na svet pokukala njena Vesna, je bilo zame samoumevno, da kot mali spominček naredim križkane nogice. Nisem si pa mislila, da bodo nogice do prejemnic prišle šele decembra. To je pa tako, ko so otroci enkrat v vrtcu, je prava loterija, da sta oba toliko zdrava, da sta primerna za obisk male dojenčice. No, sedaj je Vesna že kar konkretna pupa in kmalu je bo povsod zadosti, ko bo začela odkrivati svet po vseh štirih. S križkanjem sem začela že na našem morskem dopustu junija, dokončala pa sem jih tik pred zdajci :))) Ker je Tini pri srcu oranžna, sem se določila, da tokrat ne bodo klasične dekliško roza brave.

Zraven sodi še mini minika iz mini krpice grobo tkane svile. Nič ne pretiravam, če napišem, da je v košu za smeti pristalo le nekaj kvadratnih centimetrov blaga. Že tako je bila osnovna krpica sestavljena iz dveh kosov. Med brskanjem po vreči z ostanki blaga pri moji mami sem takoj vedela, za koga bom šivala ;)

Juhu, čakajo me samo še tri zamudniške objave, potem pa bom res lahko tudi na blogu zakorakala v 2011.